Še pomnite leto 1992?

Podobnosti med razpletom letošnjih britanskih parlamentarnih volitev in tistih aprila 1992 je težko spregledati. Tako kot pred triindvajsetimi leti, ko je konservativce do nepričakovane zmage povedel John Major, so vse predvolilne napovedi tudi tokrat kazale na uspeh nasprotne strani. Ko je bilo enkrat vsega konec, je postalo jasno, da je umetnost napovedovanja volilnih izidov povsem odpovedala. Avtorji javnomnenjskih raziskav so si morali priznati, da so se vse skozi motili; poraženci, da so bili naivni, ker so jim verjeli.

Največja opozicijska stranka si tokrat morda res ni obetala gladke zmage, toda volilna aritmetika ji je bila ves čas naklonjena. Večina analitikov je menila, da bodo laburisti tista stranka, ki bo na koncu sestavila vlado, in sicer s ključno podporo škotskih nacionalistov. Torijci so ves čas opozarjali pred takšnim izidom, češ da bo državo pahnil v kaos in prej ali slej pripeljal do njenega razpada. Kar je bilo po vsej verjetnosti odločilno: glas za opozicijo jim je uspelo prikazati kot glas proti močnemu gospodarstvu, delovnim mestom in odgovornemu vodenju javnih financ. Dosežki koalicijske vlade, v kateri so konservativci pred petimi leti združili moči z liberalnimi demokrati, so jim bili pri tem v veliko pomoč. Na njihovo stran so se v zadnjem tednu postavili tako rekoč vsi množični tiskani mediji: nekateri so si zaželeli konservativno vlado z absolutno večino, spet drugi nadaljevanje koalicijske. V obeh primerih je želja po kontinuiteti prevladala nad željo po spremembah, predvsem tistih, ki bi ogrozile gospodarsko okrevanje in stabilnost Združenega kraljestva.

Cameron je članom svoje stranke prvič pokazal, da lahko prepričljivo zmaga na volitvah. Relativno slab rezultat, ki ga je dosegel leta 2010, ga je namreč definiral na negativen način. Zadnjih pet let se je kot voditelj torijcev pogosto srečeval z očitki, da je šibek in nepopularen. Njegove odločitve in dejanja, povezane s prihodnostjo Britanije v EU in škotskim referendumom o neodvisnosti, so bile neposredna posledica pomanjkanja avtoritete znotraj konservativnih vrst. Najbolj uporniški člani stranke so ga večkrat postavili v nemogoč položaj, toda premier je ponavadi vedno našel izhod. Nov mandat, v katerem bo vodil večinsko konservativno vlado, bo zagotovo obudil probleme, ki so mu kratili spanec v prejšnjem. Najbolj pametna odločitev, ki jo lahko sprejme, je, da se z njimi sooči odločno in nemudoma, predvsem pa z veliko mero razuma. Že zdaj je jasno, da bosta naslednjih pet let definirala prihodnost ustavne ureditve države in britansko članstvo v Evropski uniji. Cameronov največji nasprotnik pri tem bo ostala njegova lastna stranka.

Zmaga na volitvah 1992. konservativni stranki ni prinesla notranjega miru. Namesto tega je povzročila njen razkol in posledično odhod v opozicijo, kjer so torijci nato preživeli dolgih trinajst let. Evforija, ki je zaznamovala prvih nekaj tednov njihovega mandata, se je kmalu prevesila v nezadovoljstvo in apatijo.

Navdušenje, ki je danes vladalo v taboru konservativcev, je s seboj nehote nosilo breme preteklosti. Prihodnost bo za stranko in državo vsekakor zanimiva.