Tiskane izdaje
»Je res treba visokoizobraženim ljudem pojasnjevati, da je stalna pripravljenost nujna samo takrat, ko je nujno delo treba opravljati noč in dan?« se je na začetku leta v tekstu z naslovom Pogovoriti se moramo o dodatku spraševala pravnica dr. Špelca Mežnar. Pol leta pozneje je odgovor enak: (na žalost) ja. Tako kot je lahko enak tudi naslov teksta, saj še vedno nimamo zagotovila, da ne bomo čez, na primer, dve leti spet poročali, kako si na ljubljanski univerzi nezakonito izplačujejo dodatek za ne vem kaj že. Prevelik del odločevalcev na fakultetah, univerzi in tudi v državi je namreč še vedno prepričanih, da cilj – višje plače, ki da jim pripadajo – posvečuje sredstva.
Nihče od njih se očitno tudi ne vpraša, kako je mogoče, da sedanji rektor osebno meni, da dodatek akademskemu vrhu ne pripada, a je vseeno kot prvi mož univerze pripravljen tudi na sodišču zagovarjati odločitev, da univerza ne bo spoštovala sklepa ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter v proračun tako ne bo vrnila (manj kot polovico nezakonito izplačanih) sredstev za stalno pripravljenost.
Nihče od odgovornih se, vsaj uradno, ne sprašuje niti, ali je res primerno, da univerza tako pomemben dokument, kot je sistemizacija delovnih mest, ki ima tudi finančne posledice, potrjuje le s faksimili podpisa rektorja. In kako je mogoče, da nekdanji rektor, kot da s tem ni nič narobe, na glas pove, da dokumenta, ki je bil z univerze poslan s faksimili njegovega podpisa, pač ni poznal. Je zanj kljub temu odgovoren? Seveda, so jasni nekateri pravniki. Eden izmed njih mi je celo zapisal, da je to vprašanje, na katerega bi moral znati odgovoriti vsak povprečno razgledan človek.
Nihče od odgovornih ne razmišlja niti, vsaj tako se zdi, zakaj se dokumenti o sistemizaciji delovnih mest med članicami iste univerze, lahko razlikujejo (ta je dodatek dovoljeval le na fakulteti za matematiko in fiziko). Zaposleni na vseh ljubljanskih fakultetah imajo namreč istega delodajalca in vsi so javni uslužbenci. Kot tudi ne, kako je mogoče, da ena izmed fakultet kar sama sklene, da si bo začela izplačevati nov dodatek k plači.
In konec koncev, se kdo sprašuje, da bi bilo treba nekdanjemu rektorju in nekdanji rektorici, ki sta z javnim visokim šolstvom in znanostjo še vedno vsaj neuradno povezana, zadnja je sicer tudi predsednica sveta nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, dati na izbiro le dva odgovora: ali se, ko pravita, da nista vedela za izplačevanje dodatka – čeprav sta javnosti znana že dva dokumenta, ki dokazujeta, da ga je univerza dovoljevala –, bodisi šalita bodisi govorita neresnico ali pa svojega dela na tej točki nista opravila odgovorno.
Če bi si ta vprašanja postavljali odgovorni za visoko šolstvo, potem bi, kljub dejstvu, da je bilo nezakonito porabljeno 1,7 milijona evrov davkoplačevalskega denarja in da se že več mesecev s tem ukvarjajo kriminalisti, morda lahko, sicer s težkim srcem, zamahnili z roko. Tako pa je to nemogoče. Medtem ko je ravno zato mogoče, da se v prihodnje na ljubljanski univerzi zgodi še marsikaj – tudi nezakonitega.
Še se moramo pogovoriti
Si bodo na ljubljanskih fakultetah čez dve leti izplačali dodatek za ne vem kaj že? Mogoče.
Objavljeno
25. julij 2016 13.49
