Sebe je najtežje kopirati

O koncu tekmovalne poti je Tina Maze razmišljala že leta 2014, ko je v Sočiju z olimpijskima zlatima kolajnama v smuku in veleslalomu zaključila sijajno kariero zmagovalke svetovnega pokala, olimpijske in svetovne prvakinje ter izpolnila najvišji športni cilj in na Olimpu dosanjala športne sanje.

Mnogi so pričakovali, da se, po vzoru Lindsey Vonn, na vrhuncu moči v slogu neizprosnih bojevnic sodobnega športa ne bo ustavila le pri trinajstih kolajnah, ampak se bo prepustila toku »ovrednotenja« slave, nekakšnemu »športnemu pohlepu«. A v njej ni bilo te sile niti sle, ki bi ji zapovedala, da mora do zadnjega atoma moči izkoristiti svoje telo in vzeti prav vse, kar ji njena športna izjemnost ponuja. Tako dokončna in neusmiljena le ni, kot je bila na poti iskanja svoje športne popolnosti. Za vrednote sodobnih gladiatorjev – v športnih arenah in zunaj njih – je bilo to nerazumljivo razmišljanje, za Tino pa zgolj sledenje svoji športni in tudi siceršnji filozofiji, predvsem pa telesu in notranjim mislim. Bilo je nadaljevanje tistega, kar smo doživljali pri njenih smučarskih stvaritvah, ko je, z nekaj izjemami v letu rekordov, sledila svojemu telesu in nikoli ni šla čez mejo varnosti.

Telo, vajeno delovanja na najvišjih obratih, bi sicer lahko zdržalo nove napore, a ji je glava rekla ne. Ni bila namreč več prepričana, da bo našla harmonijo duha in telesa, ki jo je vodila na smučarski Everest. Tudi potrebe ni bilo, kajti iz globin duše je na površje začelo prihajati tisto, kar je dolga leta zavestno potiskala vase: občutljiva ženska plat in z njo povezana čustva.

Ko je ugotovila, da je športu dala vse, on pa ji je vrnil tisto, kar je v njem od malih nog iskala, ni bila pripravljena več slediti starim ciljem v novi obliki. Odločila se je za novo pot, ker sta gladiatorstvo in stres v vrhunskem športu na njeni ravni prevelika obremenitev. Tako, kot je bila leta 2008 neomajna in je šla po svoji poti v svetovni vrh sama, je bila po letu 2015, ko je zgolj na željo življenjskega sopotnika Andree Massija za leto dni podaljšala bivanje v smučarskih arenah, odločena tudi končati kariero takrat, ko v njej ne bo ustvarjalnega ognja. Dobro leto si je sicer vzela, če bi jo morda »beli cirkus« le toliko premamil, a je ugotovila, da iskrica, ki se vsake toliko prižge in ji zaneti željo, da bi se spustila med količke, ni več tista žareča plamenica, ki jo je vodila skozi vsakoletni labirint čustvenih vzponov in padcev, pomislekov in strahov, ki so ji omejevali radost športa. Takšen je pač vrhunski šport na ravni zmagovalcev, ko užitek postane trpljenje.

Tudi te dni, ko se je v sicer dobri telesni kondiciji dokončno poslovila od belih aren, gotovo ne bi potrebovala veliko treninga, da prikliče nazaj natrenirane smučarske linije, v svoje telo globoko zasidrane občutke za sneg in smuči. Andrea Massi je prepričan, da bi se vrhunsko pripravila in bila konkurenčna tekmicam. Če bi to seveda želela in hotela. Smučarski ustvarjalni ogenj počasi ugaša, vzplamtel je novi. Za človeka številnih talentov gotovo večji osebnostni izziv kot ponavljanje že doživetega. Tina bi rekla: »Ko se v svoji nepopolnosti dotakneš svoje popolnosti, je sebe najtežje kopirati ...«