Tiskane izdaje
Dolgo in vehementno ponavljana teorija o tako imenovanem sebičnem genu v dednem zapisu, ki da vsem živim bitjem na planetu omogoča najboljšo možno strategijo za preživetje, razvoj in razplod, je naposled dočakala novo, drugačno znanstveno osvetlitev. V četrtek smo na straneh Znanosti poročali o pomenljivem dognanju biologov z državne univerze v Michiganu, ki so v vročem avgustu predstavili študijo, po kateri evolucija ne favorizira sebičnega ravnanja živih organizmov, ampak ga, nasprotno, kaznuje.
Ugotovitve, objavljene v zadnji številki revije Nature Communications, sicer ne zanikajo, da si sebični posamezniki na krajši rok res pogosto izborijo prednost pred tekmeci, toda že na malo daljši rok naravni razvoj neusmiljeno obračuna s sebičnostjo. Še več, če bi ljudje zares začeli ravnati predvsem na podlagi sebičnega zadovoljevanja zgolj lastnih interesov, bi človeška vrsta kratko malo izumrla, trdijo znanstveniki. Neprimerno učinkovitejša strategija je sodelovanje med sorodnimi organizmi.
Med proučevanjem procesa sprejemanja človeških odločitev so najprej uporabili razvpiti hipotetični model »dileme zapornika«, enega izmed mnogih iz evolucijske teorije iger: zasliševana »osumljenca« sta se morala ločeno odločiti, ali bosta za dosego lastne koristi izdala »sojetnika« ali ne.
Obema so za obremenilno informacijo o drugem ponudili takojšnjo izpustitev na prostost, izdanega nesrečnika pa je čakalo šest mesecev ječe. Če sta oba zasliševanca sklenila, da bosta drug drugega izdala, sta si oba prislužila trimesečno zaporno kazen; če pa drug o drugem nista povedala nič obremenilnega, so obema prisodili le enomesečni zapor.
Tudi tokrat se je pokazalo, da se je velika večina preiskovancev v takšni vsiljeni dilemi nazadnje odločila izdati sočloveka – a iz zelo preprostega razloga: ker med seboj nista mogla komunicirati. Kakor hitro je bila komunikacija spet mogoča, sta se praviloma odločila za najugodnejšo izmed danih možnosti: medsebojno sodelovanje in le enomesečno zaporno kazen.
Pomanjkljivost »dilem«, kakršna je opisana, je pač ta, da so abstraktne in teoretične in ne upoštevajo marsikatere pomembne podrobnosti iz resničnega sveta, v katerem ljudje lahko vedno znova presodimo, kako zanesljiv in zaupanja vreden je naš tekmec, ocenimo njegovo dosedanje ravnanje, nato pa se s soljudmi pogovorimo o razpoložljivih možnostih in izberemo najboljšo.
In tako ravnajo vsa živa bitja na svetu, od najpreprostejših do najkompleksnejših. Sebični gen v njih je sicer še vedno živ in pri močeh, toda z medsebojnim sodelovanjem omogočajo razvoj celotni skupini ali vrsti, ne samo zloglasnemu genu. Ko bodo torej še najbolj sebični, ozkogledi in ozkosrčni ljudje – denimo takšni, ki bi za rešitev iz prav zločinsko sebično povzročene krize zaposlenim poleg vseh pravic ukinili celo minimalno plačo – ugotovili, da kvasijo neumnosti in škodijo celotnemu človeškemu rodu, takrat se bo tudi ta po več klavrnih tisočletjih morda začel razvijati v bolj smotrno smer. Boljšo za vse.
In če sebičneži tega ne bodo ugotovili sami, bo z njimi opravila – evolucija. Ali pa, še precej prej, revolucija.
