Sekunde za življenje

Čas, ki je človeku odmerjen za življenje, je precej nepredvidljiv.

Na to neznanko lahko vsak med nami vpliva tudi sam, saj gensko dediščino lahko vsaj deloma prelisiči s čim bolj zdravim, aktivnim načinom življenja. Tako se je, znanstveno in izkustveno dokazano, mogoče izogniti marsikateri bolezenski težavi, tudi pojavu katerega od kroničnih obolenj, ali pa razvoj bolezni vsaj zamakniti v kasnejše življenjsko obdobje.

Tudi v bivanjski epopeji se skriva veliko neznanih stvari. Mnoge med njimi nam curriculum vitae barvajo z optimizmom in ponosom, nekatere so prežete z žalostjo in žalovanjem. Med temi so trenutki, v katerih se nit življenja pretrga povsem nepričakovano, v cvetu mladosti ali v bogati jeseni življenja. Med dogodki, ki tako zarežejo v življenjsko pot človeka, je tudi nenadni srčni zastoj. Stanje, ki zahteva dobesedno takojšnje ukrepanje, nujno pomoč sočloveka, ki se po spletu naključij znajde v istem času in prostoru kot oboleli.

A tu se zatakne, vse prepogosto. V Sloveniji so očividci, ki brez vsakršnih pomislekov in neutemeljenih strahov v hipu priskočijo na pomoč, redki. Le malo je takih, ki človeku po kolapsu, ko se ne odziva in ne diha, takoj začnejo masirati srce, takoj pokličejo na 112 in poskrbijo za dostavo najbližjega avtomatskega defibrilatorja. Ni jih veliko, ki vedo, da pri nujni pomoči škode preprosto ne moremo narediti, lahko pa rešimo življenje.

Zdi se, da prednost pred takojšnjo aktivacijo vse prepogosto dobijo zadržki in samospraševanja, ali je sploh treba poklicati 112 ali pa bi raje poklicali v najbližji zdravstveni dom, ali sploh pomagati ali pa se raje umakniti, da ne bi naredili kaj narobe. Tako izgubljanje sekund pri tako nujnem stanju človeka, ki leži na tleh in si sam ne more pomagati, lahko stane življenje. Verjetnost, da bo preživel, se namreč z vsako minuto zmanjša za deset odstotkov – vemo pa, da časi, v katerih ekipe nujne medicinske pomoči pridejo do obolelega, niso optimalni. Ne toliko, da bi bilo vedno mogoče preprečiti posledice, ki povzročijo nepopravljivo invalidnost ali smrt. Zato zdravniki in vsi drugi strokovnjaki, ki na Slovenskem rešujejo življenja, opogumljajo vsakogar med nami, naj si upa in drzne pomagati, saj škode ne bo povzročil − lahko pa bo rešil življenje.

Danes k človeku, ki se je zgrudil in potrebuje pomoč, pristopi le približno polovica očividcev, drugi pogledajo stran in odhitijo naprej. Le 30 odstotkov tistih, ki bi pomagali, začne oživljati − čeprav bi se preživetje ob drugačni odzivnosti povečalo za več kot desetkrat.

Sicer je res, da živimo v času, ki generira odtujenost, toda nobeden med nami ne bi smel pozabiti, da je čas tudi sinonim za življenje.

Odločitev počakati na profesionalce ni dovolj, saj po osmih do desetih minutah možnost za preživetje ugasne. Ekipe nujne medicinske pomoči pa na kraj dogodka pogosto pridejo šele po tej časovni prelomnici.

Zato res ne velja pozabiti na ključno sporočilo za ohranitev številnih življenj: ukrepaj – ne oklevaj!