Tiskane izdaje
Gospodarski minister Stanko Stepišnik in mariborski župan Andrej Fištravec imata vsaj eno skupno točko. Ko gre za pomoč Mariboru s širšo regijo, sta v izjavah povsem usklajena. Če je Fištravec še junija letos mrščil obrvi, ko je vlada mariborski in delu koroške regije odobrila le 66,2 milijona evrov pomoči, je zdaj precej obrnil ploščo ter se povsem zlil z retoriko gospodarskega ministra: za oba je državna pomoč nekakšen semenski denar, ki ga bo očitno treba dobro obrniti in iz vložka pridelati karseda debel krompir.
Seveda bi bilo Fištravcu precej ljubše, če bi bila država bolj širokogrudna in bi mestu ob Dravi namenila desetkrat več, kot so pred junijskim obiskom vlade v regiji sanjali mariborski politiki. Kar 600 milijonov evrov je želela Fištravčeva ekipa v šestih letih s 35 predlaganimi ukrepi postrgati iz državnega proračuna, a jo je Alenka Bratušek tistega vročega petka namesto s polnimi kovčki denarja presenetila s hladno prho.
Zdaj, ko so se glave ohladile in je vlada pomoč v obliki kopice ukrepov, ki da bodo oživili gospodarstvo, končno še uradno požegnala, je očitno tudi Fištravec spoznal, da mu denarja čez trojanski klanec ne bo nihče vozil s tovornjaki. Preprosto zato, ker ga ni. Oziroma ga ni za Maribor.
Je pač tako, da Maribor v podalpskem raju že dolgo ni več pomemben igralec. Po golem naključju je zgolj drugo največje slovensko mesto, ki se utaplja v brezposelnosti in socialnih stiskah in zdi se, da ga iz globoke depresije za kratek čas, kolikor pač trajata dva polčasa nogometne tekme (brez podaljškov in enajstmetrovk), potegnejo le še uspehi mariborskih nogometašev. Še zlasti, ko premagajo edinega pravega tekmeca, ljubljansko Olimpijo.
In tako kot je štajerski nogometni ponos bolj ali manj sam splaval iz temnega finančnega brezna, se bo očitno tudi mesto s širšo regijo v pretežni meri moralo rešiti samo. Vrtoglavo visokih denarnih transakcij preprosto ne gre pričakovati. Maribor in njegovi prebivalci gledano skozi oči politične elite pač niso kakšna banka v državni lasti, ki je tajkunom radodarno posojala denar.
Seveda pa je na zadevo treba pogledati tudi z drugi strani. Od obubožane države bi bilo povsem neodgovorno, če bi v regijo brezglavo vložila več sto milijonov evrov. Po stari slovenski navadi bi precej denarja izpuhtelo brez pravega učinka v slogu »saj ni moje«, ker vsi, ki bi prejeli pomoč, na trgu ne bi preživeli. In s tem bi nam vlada sporočila, da lahko še naprej zapravljamo po mili volji, ne glede na to, da nam bruseljska trojka že diha za ovratnik.
Ti časi so minili. Vsaj za Maribor. Zdravil v vladni lekarni preprosto ni več za vse. Pomoči bodo deležna perspektivna podjetja, vložkov v tovarne, obsojene na propad, ne bo. Sploh pa ima država za blaženje socialnih stisk na voljo druge mehanizme. Le izvajati jih mora, kot se spodobi, ne pa ljudem z vedno novimi obremenitvami potiskati glavo pod vodo.
