Sendvič s sirom

Politična korektnost je kot Janus, bog z dvema obrazoma. Zaslužna je za omejevanje ksenofobije, rasizma, nacionalizma. Zaradi nje ženskam ni več treba poslušati neokusnih opazk in prenašati pokroviteljskega trepljanja. A kot se rado zgodi, je nihalo pretirano zanihalo. Zdaj ne vemo več, ali naj invalidom pridržimo vrata, niti tega, o kom se sploh še smemo šaliti. Bojimo se izraziti nelagodje ob pogledu na ženske z zakritimi obrazi. In ne upamo si na glas povedati, da nas je strah drugačnih vrednot, ki vse bolj množično prodirajo v evropski prostor. Zato molčimo, umikamo pogled in ne delujemo. Če nič ne naredimo, ne moremo ravnati narobe.

Nihalo je v ravnovesju, ko je v sredini. Politična korektnost ne sme ustvarjati novih družbenih tabujev, ne sme voditi v pričakovanje, da se manjšinam nikoli ni treba prilagajati. Sobivanje je s prilagajanjem lažje in prijetnejše. Učiteljica lahko otrokom zabiča, da se morajo igrati z otrokom, ki je drugačen. A če se bo ta poskušal prilagoditi, če bo, denimo, sprejel vlogo vratarja, ker ne more hitro teči, se bodo veliko prej in raje z njim igrali. Če se bo prilagodil, bo manj invaliden. Muslimanska družina lahko, denimo, zahteva, da šolska prehrana ne sme vključevati svinjine. Osnovna šola je obvezna, šola mora zagotoviti obrok in ustava varuje pravico do izražanja verskega prepričanja. Tako jim je ne nazadnje svetoval tudi odvetnik, na katerega so se obrnili. A do dogovora bodo morda lažje prišli brez odvetnikov in s prijazno besedo. Je takšno stališče še politično korektno? In kakšne so lahko posledice, če ne najdejo skupnega jezika? Šola je dolžna zagotoviti obrok, a nikjer ne piše, da toplega. Teoretično je to lahko sendvič s sirom. Če se bosta obe strani vkopali v svoj strelski jarek, se nazadnje lahko zgodi, da bodo vsi učenci brez toplega obroka.

Modnemu trendu iz Združenih držav Amerike smo – brez posluha za (jezikovne) razlike – podlegli tudi v govorici. So prilike, ko je politična korektnost na mestu, denimo v nagovorih, na primer Spoštovani gospe in gospodje. Tu je, pojasnjuje jezikoslovec dr. Marko Snoj, pomenljiva raba pridevnika spoštovan v moškem spolu množine. Če bi namreč uporabili ženskega, bi iz nagovora Spoštovane gospe in gospodje sklepali, da so gospe spoštovane, gospodje pa ne. Na mestu je tudi, kadar imajo določeni izrazi slabšalen pomen. Če namesto njih uporabimo izraze, ki pomenijo isto, vendar niso žaljivi, izrazimo svojo prilagodljivost. Svobodo izražanja smo uveljavili na način, da drugih nismo prizadeli. A v kvazipolitičnokorektnih razmerah, v katerih, denimo, že samo razmišljanje o primernosti poostritve azilne zakonodaje šteje za izraz nestrpnosti do priseljencev, si na koncu le malokdo upa na glas izreči, kar morda številni po tihem mislijo. V Sloveniji je politična korektnost zelo formalistična in površinska; zaradi nje se odrekamo razmišljanju in razpravljanju o pomembnih vprašanjih; z njo na površju kažemo družbeno zaželen pogled na svet, ki ga ne čutimo na globlji, intimni ravni vrednot.