Šepet in kričanje

Eden od tujih gostov na Festivalu Borštnikovo srečanje mi je dejal, da v evropskem gledališču vse pogosteje zasledi projekte, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da avtorji pravzaprav »sovražijo« gledališče. Ne sicer dobesedno, ampak kot nekakšno preživelo formo, ki s klasičnimi prijemi ne more več opravljati svojega poslanstva. Nujno je temeljito preizprašati sam medij, radikalno prestopiti dosedanje okvire, mu dodati nove dimenzije ter predvsem potencirati njegovo aktivistično vlogo.

Kar pravzaprav ni nič posebno novega, takšne tendence lahko zasledimo že vse od začetka 20. stoletja, novost je predvsem v obsegu takih trendov. Seveda je gledališče že samo po sebi »politično«, saj ga veliko bolj od drugih umetnostnih zvrsti kot takega opredeljuje način produkcije, javno financiranje, skupna percepcija ter odmevi v javnosti, zaradi svojega ustroja sodi v sam vrh simbolnih praks, ki orisujejo značaj neke družbe. Vendar se zdaj ne zadovoljuje več zgolj s simbolično funkcijo, oder mora postati tribuna, pravzaprav kar nekakšna prevratniška avantgarda.

Razpon take produkcije je širok in sega od udarnih angažmajev do zelo nihilističnih izpeljav, ki potencirajo atmosfero popolne brezizhodnosti sodobne družbe. To je logično, umetnost ponavadi pač pretirava in karikira ter tako stopnjuje pritisk, res pa so rezultati sporni. Ne toliko zato, ker bi bile take predstave v tem smislu pomanjkljive ali nezadostne, ampak ker v javnosti navadno dobijo oznako »ekscesa«, kar pomeni, da se razvname razprava predvsem o posameznih bolj ali manj nepomembnih detajlih ali – kar je še pogosteje – vsi govorijo le še o tem ali onem režiserju.

Stanja sicer ni mogoče posploševati, vtis prevlade določenih principov temelji predvsem na izjemni medijski odmevnosti posameznih najbolj razvpitih predstav. Gledališče je še vedno zavezano predvsem sugestivnemu razčlenjevanju intimnih dilem, ki so hkrati tudi občečloveške in univerzalne, takšna je tudi večina predstav na Borštnikovem srečanju. Ki dokazuje, da je slovensko gledališče v zelo solidni formi in da večinoma ne zapade v skušnjavo, da je treba biti za vsako ceno glasen, saj so v tem primeru učinki morda res opazni, vendar tudi kratkotrajni.

Kultura in umetnost sta tek na dolge proge, bližnjice ne obstajajo, četudi so nekateri nestrpni. Spremembe v glavah ljudi so filigranski, pogosto težko merljivi ali navidez celo nezaznavni, vendar ni nobenega dvoma, da se dogajajo. Ena od večjih nevarnosti za gledališče se zdi približevanje vizualni sceni, ki je – predvsem to velja za velike manifestacije – že popolnoma na področju spektakla in kabineta čudes, ki skoraj nikogar več ne nagovarja. Večje nevarnosti, da bi gledališče ubralo takšno pot, ni, nujna pa bo pazljivost pri preveliki samozaverovanosti in egotripu nekaterih, predvsem pa pri uravnoteženi in korektni publiciteti vseh projektov. Tudi oziroma predvsem tistih, ki tiho povedo veliko več kot drugi s kričanjem. Šepetu pač vedno prisluhnemo precej pozorneje kot vpitju.