Tiskane izdaje
Pred resnimi pogajanji ni dobro vzbujati prevelikih pričakovanj, saj se ta včasih lahko izjalovijo. Še večkrat pa se zgodi, da so tudi še tako uspešno sklenjeni sporazumi obsojeni na propad, če v njihovo sprejemanje niso bili vključeni od pogajalske mize odrinjeni ključni igralci. Pred začetkom včerajšnjih sirskih pogovorov v Astani so bili njegovi mednarodni pokrovitelji še posebno oprezni. Dogovorili se bodo le o tem, kako ohraniti sedanje premirje, so vnaprej poudarjali v Moskvi.
Sicer so tokrat k pogajanjem res pritegnili tiste, ki so si z orožjem priborili oblast nad velikim delom ozemlja, ne pa nekih v tujino pobeglih namišljenih opozicijskih voditeljev brez kakršnegakoli vpliva v domovini. A kakor so opozarjali ruski analitiki, na pogajanjih vseeno ni bilo predstavnikov vsaj sedmih »neterorističnih« oboroženih opozicijskih skupin, med njimi najmočnejše uporniške vojske v Siriji.
To je prvi problem, zakaj se je v Astani težko karkoli dogovoriti o politični prihodnosti Sirije. Drugi, še večji, pa ni le to, da na srečanju ni vseh mednarodnih »pokroviteljev« vpletenih sil v sirski državljanski vojni, ampak da se o tem, ali naj jih k pogajanjem sploh spustijo, ne morejo strinjati niti njihovi dosedanji ruski, turški in iranski botri. V Moskvi so prejšnje ameriške oblasti zaradi njihove tihe podpore Islamski državi sicer obtožili goljufive dvoličnosti, novo administracijo pa so javno povabili k sodelovanju. Toda v Teheranu, kjer so že preprečili udeležbo Saudske Arabije, so zaradi tega skočili v zrak. Nekateri pravijo, da si v nasprotju z Rusijo, ki v Siriji noče ponovitve »sovjetskega« Afganistana, regijsko vse močnejši Iran pač ne želi zaresnega miru v Siriji. Tega namreč ni mogoče doseči, če se z njim ne bodo strinjali tudi tisti, ki jih v Teheranu obtožujejo, da so podporniki teroristov.
