Tiskane izdaje
Država namerava letos s prodajo svojih nepremičnin zaslužiti 226,42 milijona evrov. Med ponujenim je tudi šest gradov in grajsko posestvo brez gradu, ki bi h gornjemu izkupičku primaknili skoraj 3,44 milijona. Z lanskega na letošnje leto je država izhodiščne cene gradov, ki so naprodaj, znižala celo do devetkrat.
Ni boljšega dokaza za to, da so ji celo tisti gradovi, ki jih je pred skoraj dvema desetletjema podržavila (brez odškodnine vzela občinam in razglasila za spomenike državnega pomena), breme in nadloga. Ne le, da jih ne zmore vzdrževati ali kaj šele obnavljati; v resnici sploh ne ve, kaj bi z njimi. Nekajletne izkušnje, da pod pogoji, ki jih postavlja, gradov noče nihče kupiti, niso zbudile niti enega iskanja kakšne nove formule za preživetje teh najpomembnejših (če so vredni razglasitve za spomenike državnega pomena!) arhitekturnih pomnikov zgodovine. Uspela prodaja samo ene graščine v zadnjih letih, in to najmanjše med vsemi, pa državnih spomenikov ne more rešiti nadaljnjega hitrega propadanja. Razen nekaj splošnih načel niti v novem nacionalnem kulturnem programu tem ni posvečena kakšna posebna pozornost, kaj šele razumna ali inovativna rešitev.
Prenašanje posamičnih gradov nazaj na občine pa je ena od hujših državnih perverznosti, saj je gradove odvzela brez vsakega pogoja, zdaj jih vrača pod strogimi in obvezujočimi pogoji. Pa še to je le manever za gledalce. Če naj bodo v gradovih kakšne javne vsebine, ki se spet plačujejo iz občinskih in državnega proračuna, je to najboljše zagotovilo, da se tudi v prihodnjih letih s temi gradovi ne bo kaj bistvenega zgodilo. Država jih namreč prenaša prav zato, ker nima denarja, v občinskih blagajnah pa denarja tudi ni.
Država je postala tisti kovač, ki svojo kovačijo rešuje s prodajo klešč in kladiva že letos, peč in meh pa bo prodal prihodnje leto − a je še vedno prepričan, da bo tako elegantno rešil svojo kovačijo in ji zagotovil dolgo in uspešno prihodnost. Med državnimi nepremičninami, letos pripravljenimi za prodajo, je skoraj 577 hektarov zazidljivih in zazidanih površin, in če bi se uspelo državi znebiti tega delčka svoje naravne kože, bi dobila v žep 26 milijonov evrov. Naj vas ne zmrazi: po 4,5 evra za vsak kvadratni meter gradbeno uporabne državne površine dokazuje le, kako nizko je padla tržna vrednost naše dežele. Tržna cena pa je v kapitalizmu menda edina, ki kaj velja. Država želi na teh istih zemljiščih prodati kar 299.630 kvadratnih metrov stavb, stanovanj, delov stavb, gradov in ruševin - v povprečju po 667 evrov za kvadratni meter.
Kakšen bo dejanski izkupiček od prodaje, zdaj niti ni pomembno. Ker je že vnaprej jasno, da tudi pri želenem ali še povišanem zaslužku država prihodnje leto ne bo nič bolj zdrava in nič bogatejša. Le manjša in revnejša za kakšen skoraj podarjeni državni spomenik in bolj krastava za iztrgane zazidljive in zazidane dele njene kože ...
