Tiskane izdaje
Ne znam si predstavljati, kako bi lahko bila zelo bolan pacient in nekoliko manj bolan skupaj v boljši kondiciji, kot sta bila prej vsak zase, je eden od slovenskih gospodarstvenikov komentiral Agrokorjevo prevzemanje Mercatorja. Človek z izkušnjami na finančnem področju na oba bolnika gleda kajpak skozi številke. Te so v neprikrojenih bilancah neizprosno ogledalo prezadolženih družb, od katerih večja zadolženka kupuje manjšo in ko seštevek dveh minusov nikakor ne more biti plus.
Tudi zato znani slovenski agrarni ekonomist ob vseh drugih ugankah, ki jih bo še treba rešiti v omenjenem poslu, ne brez razloga govori kar o »vesoljski kombinaciji«, in šele ko bo ta razkrita, bo pravzaprav jasno, kakšen bo pri prodaji Mercatorja končni izkupiček za Agrokor in njegovega lastnika.
Ker je v ozadju kupčije še veliko čejev, je pri vseh, ki so tako ali drugače že povezani z obema trgovskima družbama in želijo z njima sodelovati tudi v prihodnje, razumljiva velika previdnost. Nič ne preseneča, če so vprašani v uradnih odgovorih zato zelo diplomatski in bolj ko ne optimistični. Neuradno pa so pripravljeni povedati tudi drugo, manj všečno resnico že o sedanjih izkušnjah z obema trgovcema. Na koncu za vse še najbolj boleča je tista o podaljšanih plačilnih rokih, ki so tudi posledica slabšanja finančnega položaja družb.
Negotovost ob razpletanju zgodbe z Agrokorjem so ob prvem koraku NLB kot ene od ključnih članic konzorcija pri prodaji Mercatorja pospremili tudi očitki, da v vrhovih največje banke v lasti države nimajo prav veliko posluha za slovensko gospodarstvo, katerega del so tudi agroživilska podjetja. Bo kar res, da se v bančnih vrhovih, kjer jim ne manjka inovativnosti v skrbi za svoje položaje in koristi, ki jim jih ti prinašajo, kar nekako nočejo soočiti z resnico o soodvisnosti in z dejstvom, da če bo slovenskemu gospodarstvo šlo dobro, bo še naprej dobro tudi zanje. Kako vseeno jim je, dokazuje primer z najinovativnejšim evropskim podjetjem, ki se je, naveličano čakanja na kakršenkoli odgovor na prošnjo za posojilni posel, obrnilo na tujo banko, kjer ga je v rekordno kratkem času tudi dobilo.
Če nas je vlada Alenke Bratušek postavila pred dejstvo, da moramo temu državnemu bančnemu bolniku pomagati z novo petstomilijonsko dokapitalizacijo, in nam je danes sporočila, da država oziroma ta vlada ne prodaja Mercatorja, ker je to storil 12. avgusta 2005 v pisarni predsednika vlade že Janez Janša, si vendarle ne more povsem oprati rok pri omenjeni prodaji deleža NLB v Mercatorju. Dobrim gospodarjem pač ne more biti vseeno, kaj se dogaja z njihovim premoženjem.
Ker je, kot je, se tudi ne smemo čuditi prepričanju na hrvaški strani, da bo Agrokorjev posel stoletja, ki sicer še mora prestati nekaj preverjanj varuhov konkurence v balkanskih državah, uspešen. Pospremili so ga kot dejstvo, ki pomeni strateški preobrat, v katerem hrvaški kapital zdaj osvaja Slovenijo. Potem ko je Atlantic Grupa prevzela Drogo Kolinsko, ko zavarovalnica Croatia osiguranje in pokojninski skladi kupujejo delnice vodilnih slovenskih zavarovalnic, je padel še Mercator, poročajo tamkajšnji mediji. In pomenljivo dodajajo: »V Deželi ostaja Mercator, na Hrvaškem postaja Konzum.«
