Sesutje sistema

Pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki je kot predsednik protikorupcijske komisije bil bitke z ljubljanskim županom, zanima, katere so pravne in dejanske okoliščine, ki so pripeljale do javne objave kazenskih ovadb zoper Zorana Jankovića. Odgovor zahteva od vrhovnega državnega tožilstva, potem ko je okrožna državna tožilka Blanka Žgajnar dovolila njihovo objavo, saj je presodila, da to ne bo škodilo interesom kazenskega postopka.

Ni dvoma, da je bila ta odločitev precedenčna, saj niti policija, niti tožilstvo, niti informacijski pooblaščenec niso potrdili, da bi se doslej to že kdaj zgodilo. Predkazenski postopek je skorajda v celoti tajen, s kazenskimi ovadbami celo osumljenci niso seznanjeni, saj jih policija posreduje le tožilstvu. Če pa se že odloči za predstavitev ovadb, nikoli – zaradi varstva osebnih podatkov – policija sama ne razkrije imen. Do njih se največkrat dokopljemo novinarji sami.

Vseh posledic in razsežnosti nove tožilske prakse se najverjetneje sploh še ne zavedamo. Dejstvo je, da je bil prvi korak narejen in da poti nazaj ni. Tožilci se bodo odslej morali pošteno potruditi, da bodo prosilcu, ki je lahko po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja vsaka fizična ali pravna oseba, utemeljeno zavrnili posredovanje kazenskih ovadb. Torej papirjev, o katerih se še ne ve, ali bodo sploh pripeljali do obtožnice. Lahko pa z njihovo uradno objavo nekoga v celoti diskreditiraš, lahko ga družbeno, ekonomsko ali politično uničiš.

Da bi v prihodnje izvzeli kazenske ovadbe iz zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ni pričakovati. V njem je namreč vgrajenih kar nekaj varoval, da njihova vsebina skorajda ne bi smela biti razkrita. Njihov smisel je prav v tem, da se primer Janković, ne da bi se spuščali v morebitne motive, ki so do uradnega razkritja ovadb pripeljali, sploh ne bi smel zgoditi. Pa ne samo zaradi ovadenega, ampak predvsem zaradi drugih, ki jih ovadbe omenjajo – oškodovancev.

Največ težav ima ta hip pravzaprav prvi človek tožilstva Drago Šketa. Ničkolikokrat lahko pojasni, da je razkritje podatkov iz kazenskih ovadb stvar avtonomne odločitve tožilca, ki se z zadevo ukvarja; kljub temu ima problem. Najprej ta, da se bodo tožilci, če bo šlo po poti, ki se zarisuje, ukvarjali samo še s škodnimi testi, ki jih morajo opraviti v konkretni presoji (ne)objave kazenskih ovadb. Drugi je, da je nerazumno, da tožilstvo za takšne primere nima izdelanega enotnega pristopa – ne glede na samostojnost tožilcev. Preprosto jim ne bi smela pripadati diskrecijska pravica, da odločajo o (ne)objavi tako pomembnih dokumentov. S tem je povezanih preveč tveganj, kazenski sistem se lahko zruši.

Tretji je, da še ne ve, komu bo višje sodišče dalo prav pri presoji domnevnega zastaranja uporabe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov v postopku sodne preiskave v »zadevi farmacevtka«. Če bo pritrdilo ljubljanskemu okrožnemu sodišču, bo to brez dvoma hud udarec za tožilstvo. Upravičeno bo naplavilo vprašanje, koliko let potrebujejo tožilci, da nekomu odvzamejo status osumljenca in mu podelijo status obtoženca.