Tiskane izdaje
Da bi bolje razumeli čas, v katerem živimo, si moramo predstavljati ogromen breztežnostni prostor, v katerem lebdijo velesile. Vsaka od njih gre včasih navzdol, včasih pa se vzpenja proti vrhu. Vsaka od njih tu in tam tudi trči ob drugo. Prav tako pa se vsaka od njih takrat, ko se ji zdi, da izgublja nadzor nad svojim gibanjem, oprime prve velesile v bližini.
Ne gre za sovraštva in zavezništva, ampak za lebdenje v zgodovinskem vakuumu. Kitajska je tako lani, ko so se sesule njene borze, za nasvet prosila ameriško ministrstvo za finance. Prav tako bo Evropa, ko si bo opomogla od najnovejšega terorističnega napada, svoj most čez razburkan čas gradila s kitajsko pomočjo. Vse poti so prepletene, tako tiste, ki gredo navzgor, kakor tudi tiste, ki gredo proti dnu. Pomenljivo in pomembno je, da se je kitajski predsednik Xi Jinping odločil v Ameriko odpotovati čez Češko. Ne zato, da bi še enkrat dokazal, da je Zemlja okrogla, ampak da bi preveril, kako raven je še svet.
Kitajsko zanimanje za vzhodno in srednjo Evropo kot cilj investicij in kot partnerico za gradnjo evrazijskega mosta je najboljši znak, da je navdušenje nad prihodnostjo tega območja še vedno prisotno. Azijska sila si močno želi verjeti v močno, varno in integrirano Evropsko unijo. Pravzaprav glede tega tudi nima izbire. Optimizem je za vse, ki se zavedajo, da se iz lastnih težav lahko izkoplješ samo, če verjameš v skupni razvoj, edina možnost. Prihod Xi Jinpinga na Češko ni samo obisk kitajskega predsednika v oddaljenem sosedstvu, ampak tudi poziv celotni regiji, naj bo odprta za Azijo in naj se tesno prilega združeni Evropi. Od vseh sil v milenijskem vakuumu je Kitajska trenutno edina, ki je zainteresirana za obstoj tesno povezane EU. Amerika ostaja na zlovešči distanci, Rusija pa nastavlja pasti. Azijska sila ve, da je zgolj obstanek evropske enotnosti lahko priložnost za to, da se v lebdečem stanju najde globalna stabilnost. Ali se tega zaveda tudi Evropa?
