Simbol krize

Na koncu bo sporazum Ceta najbrž res pod streho. Belgijska Valonija bo doma dobila kakšno obljubo, v skupni deklaraciji s Kanado bo EU dobila še kakšno varovalko. Težko bi si predstavljali, da bi sedem let po začetku pogajanj s partnerjem, s katerimi si je EU po različnih merilih zelo blizu, vse propadlo.

Bolj kot vse drugo – dogajanje s Ceto v zadnjih tednih simbolizira položaj, v katerem se je znašla krizna EU. Trgovinska politika je eno od redkih področij, ki so v pristojnosti Bruslja, a na koncu je usoda sporazuma odvisna od političnih razmerij v Namuru, kjer ima sedež valonska vlada.

Razlage, da je za nastali kaotični položaj vsaj delno kriva evropska komisija Jean-Clauda Junckerja, so upravičene. S političnim oportunizmom in v nasprotju z lastno presojo se je odločila, da bo predlagala sprejetje Cete kot mešanega sporazuma, ki potrebuje ratifikacijo v članicah.

Kljub temu je nezanemarljivo, da v težavah s Ceto zrcalijo strahovi pred posledicami globalizacije, v kateri bi Evropska unija kot največji trgovinski blok na svetu lahko določala pravila. A v globalizaciji niso vsi zmagovalci. Valonije ni med njimi in tudi množice, ki so glasovale za brexit, ne.

Tako kot na Otoku, kjer so politiki podpihovali strahove ljudi, je nenačelna koalicija nevladnih organizacij, desničarskih populistov in protikapitalistične levice v dolgoletni kampanji iz sporazuma s Kanado naredila »neoliberalno pošast«, ki državam in ljudem streže po življenju. Čas, ko je Evropa zaradi visokih standardov lahko občudovala samo sebe, so minili. Ne le zaradi krize v zadnjih letih, demografskih gibanj in reformne okostenelosti, tudi zaradi hitrosti premikov v drugih delih sveta je ranljivejša. Zgodba s Ceto je pokazala, da se EU mora zresniti, če hoče sodoločati svet prihodnosti.