Simbolična odškodnina

Smisel pravice do povračila škode, kot jo določa ustava, je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti. Država odgovarja za škodo, povzročeno pri izvrševanju oblastne funkcije. Zato za presojo odškodninske odgovornosti države niso dovolj klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti, ugotavlja ustavno sodišče v eni zadnjih sodb, v kateri je odločalo o zastaranju pri uveljavljanju odškodnine izbrisanim.

Če bi ustavno sodišče zavzelo takšno stališče že prej, potem sodišča v preteklih 23 letih, kolikor je preteklo od izbrisa, ne bi mogla zavračati vseh tožb, s katerimi so hoteli izbrisani prebivalci doseči popravo krivic. Izvršna oblast se je zato več let hvalila, da nobena odškodnina še ni bila pravnomočno določena. Namesto da bi sama pripravila načrt ukrepov za povrnitev njihovih ekonomskih ter socialnih pravic, je moralo to storiti evropsko sodišče za človekove pravice. V pilotni sodbi je namreč ugotovilo, da priznanje kršitev človekovih pravic in izdaja dovoljenj za stalno bivanje izbrisanim osebam nista zadostna ukrepa za popravo krivic na državni ravni. Še več, izbrisanim je samo prisodilo odškodnino za nematerialno škodo, Sloveniji pa so naložili, naj uzakoni primerljivo odškodninsko shemo in se s pritožniki dogovori o plačilu materialne škode. Ker dogovora ni bilo, je sodišče izbrisanim naknadno določilo še odškodnino za materialno škodo.

Ta odločitev evropskega sodišča je pomembna tudi za presojo obsega diskrecijske pravice, ki jo ima država pri določitvi višine odškodnine. Zakon o povračilu škode izbrisanim ne ločuje med nematerialno in materialno škodo, ampak določa pavšalno odškodnino, ki je do šestkrat manjša, kot jo je prisodilo evropsko sodišče. Dopušča sicer uveljavljanje višje odškodnine po sodni poti, vendar jo je omejil na trikratnik pavšalne. Ali je vse to skladno z ustavno zagotovljeno odškodninsko odgovornostjo države za povrnitev škode, še dolgo ne bo znano, saj se je ustavno sodišče za zdaj tej presoji izognilo.

Tudi varuhinja človekovih pravic se ni odločila, da bi ustavno sodišče pozvala k presoji ustavnosti omenjenega zakona in bi s tem razbremenila redna sodišča, ki bodo morala odločati o vsaki pritožbi posebej. Prepričana namreč je, da je uzakonjena višina odškodnine primerljiva z odškodninami, ki veljajo za druge poprave krivic iz preteklosti. O krivicah je težko soditi, še posebno kadar gre za izgubo življenj. Vendar so te krivice iz preteklosti zakrivile neke druge države v nekih totalitarnih režimih. Za izbris pa je odgovorna demokratična država z ustavno varovano pravico do povračila škode.

Zato odškodnina verjetno ne more biti zgolj simbolična, kakor jo razume varuhinja. Tudi število zahtevkov, ki so jih prejele upravne enote v enem letu, ali majhno število zahtevkov prek sodišč ni dokaz, da je odškodnina primerna. Prej nasprotno. Večina izbrisanih čaka na presojo ustavnega sodišča oziroma na odločitev odbora Sveta Evrope, ki nadzoruje uresničevanje sodb evropskega sodišča za človekove pravice, ki zadeve še ni dal ad acta.