Simptom premierov

Miro Cerar ni prvi premier, ki se je skliceval na skrivnostna ozadja, ki da ogrožajo vlado.

Objavljeno
12. marec 2015 20.40
Cerar
Zoran Potič, notranja politika
Zoran Potič, notranja politika
Predsednik vlade Miro Cerar je v sredo na izredni novinarski konferenci povedal veliko več, kot si je verjetno želel. V za zanj nenavadno dramatičnem tonu je pozval državljane in državljanke, naj ne nasedajo manipulacijam, ki jih razširjajo določeni krogi prek takšnih in drugačnih medijev. Predsednik vlade je govoril o pritiskih na vlado, pogromu nad ministri in njim samim z manipulacijami, vse skupaj pa je, če sledimo premierovi logiki, vodeno iz različnih centrov interesnih skupin. Ko predsednika vlade novinarji seveda vprašajo, za koga konkretno gre, prostodušno prizna, da tega ne ve, če pa bo kdaj ugotovil, kdo se skriva za pritiski na vlado in ministre, bo to tudi povedal.

Bilo bi zabavno, če ne bi bilo smrtno res, a vsaj dva Cerarjeva predhodnika, sta se spopadla s podobnimi simptomi. Boruta Pahorja so, ko je bil še predsednik vlade, preganjali tako imenovani strici iz ozadja. O tem je Pahor sicer govoril bolj po tiho, vendar je bilo širši javnosti zelo jasno, koga je imel v mislih. O botrih iz ozadja ni hotel govoriti niti, ko je bil v kampanji na volitvah za predsednika vlade neposredno izzvan, naj pojasni, kaj ima v mislih, ko govori o stricih iz ozadjih.

Z ozadji je imel težave tudi nekdanji predsednik vlade Janez Janša, vendar je pri njem zgodba precej bolj kompleksna, saj se je z razkritji v aferi Patria izkazalo, da je bil sam tudi del celovitega omrežja v korupcijskem poslu nakupa oklepnikov za Slovensko vojsko. Namesto tega je Janša v državnem zboru bobnel o tajkunih, forumu 571 in Forumu 21, udbomafiji, katere edini smisel obstoja da je, da mu preprečijo pravico do vodenja vlade. Da je bil pri njem nabor omrežij, ki mu strežejo po političnem življenju, res bogat, priča tudi fantazija o trenirkarjih, ki so mu leta 2011 na volitvah ukradli zmago in jo poklonili konkurentu Zoranu Jankoviću. Zadnje skrito omrežje, brez vonja, okusa in pojavnosti, a s konkretnimi posledicami, je v Janševem bogatem svetu domišljije in preganjavic zaznal v krivosodju – kot v terminologiji SDS pravijo pravosodju –, ki da kot podaljšana roka murgeljskih sil kar zapovrstjo kuje obsodilne sodbe, poleg tega pa po njegovi logiki tožilstvo neupravičeno preiskuje izvor njegovega premoženja.

V tem kontekstu se seveda postavlja vprašanje, o čem je v sredo popoldne na izredni novinarski konferenci govoril Miro Cerar? Morda o tem, da se je v zgolj sedmih mesecih od vstopa v politiko in prevzema vlade navzel podobnih simptomov kot njegova dva predhodnika? Ali morda, da se kot politični novinec na tako pomembni izvršni funkciji še ni znašel? Zakaj se je pravnik Miro Cerar, ki se je vse življenje ukvarjal s suhoparnim, a eksaktnim pravom, začel sklicevati na teorije zarot, bo še moral pojasniti. Nekaj je gotovo – dokler se bo skliceval na nejasna ozadja, ki ogrožajo politični obstoj njegove vlade, bomo državljani in državljanke te države še bolj paranoično obsedeni s prepričanjem, da je Slovenija ugrabljena in pogubljena. Najmanj, kar bi od predsednika vlade pričakovali, je, da bo pri opisovanju pritiskov na vlado konkretnejši. Takrat bodo ljudje tudi lažje razumeli njegove pozive, naj ne nasedajo manipulacijam.