Simptom

Slovenska diplomacija ima dva obraza. Skoraj ne opazimo tihe, vešče, sofisticirane ekipe profesionalcev, ki opravlja filigransko diplomatsko delo in niti na hip ne izstopi iz sence. Dvajset let dokazuje, da je majhnost relativna kategorija. Večkrat sta na ogled vulgarna podoba in rudimentarna vsebina: nenačelna politika, gola improvizacija, arogantni posamezniki, ki v zunanjo politiko vnašajo samo nemir. Del tega so veleposlaniški škandali z odpoklici vred, ki so umazali ime diplomacije. Afera Balažic je zadnji simptom.

Najlaže se je zgražati nad neprimernostjo neprofesionalnega ambasadorja na oddaljeni celini, njegovimi bizarnimi zapleti, stiki s kriminalcem. Ni prvi, ki dela sramoto. Razvpit, ogaben primer je nekdanja veleposlanica v Sarajevu: objestna in izprijena Voduškova je bila kot tempirana bomba, incident je bil programiran, ko se je zgodil, ni presenetil nikogar. Avstralski veleposlanik je logično nadaljevanje zgodbe, nikoli ne bi smel postati diplomat.

Treba se je vprašati, simptom česa je Balažic, kaj zares predstavlja. Problem ni v nedostojnih ambasadorjih, ki so dobili dobro službo za darilo. Problem so odločevalci, ki odgovorne položaje brez vsakih kriterijev razdeljujejo med izrecno nekompetentne. Tukajšnje politično kadrovanje nima minimalnih meril, za osnovno higieno niso poskrbeli ne Rupel, ne Žbogar, ne Erjavec. Slovenija ni izoblikovala institucionalnih mehanizmov, ki bi preprečili najhujše ekscese, in pri tem so odpovedali vsi: parlament, predsednik republike, vlada, zunanje ministrstvo.

Afera je hkrati posledica kaosa v zunanji politiki in državi sploh. Še nikoli poprej ni imel državni vrh tako malo zunanjepolitične pameti. Nekdaj sta napake popravljala Janez Drnovšek, ki je vedel, da svojim zunanjim ministrom ni zaupati, ali Danilo Türk, z mednarodnopravnim znanjem in izkušnjo Združenih narodov za sabo. Zdaj predsednik, premierka in prvi diplomat skupaj nimajo zunanjepolitičnega védenja niti za naprstnik. Korektiva več ni.