Simptomi

Zgolj vrh EU-Balkan seveda ne more rešiti begunske krize. V tranzitnih državah med Grčijo in Avstrijo je v zadnjih tednih nastal takšen kaos, da se je Bruselj odločil za izredne ukrepe, saj države, ki imajo že tako omejene zmogljivosti in šibke državne strukture, niso več kos položaju.

V evropski praksi bitke s krizo v zadnjih mesecih ni temeljitih premikov. Zaznamovana je z ukvarjanjem s simptomi in prepoznim odzivanjem. Tako naj bi bil velik dosežek že vzpostavitev rednega komuniciranja med državami, denimo Slovenijo in Hrvaško, ki bi morala biti povsem samoumevna.

V bitki s krizo manjka več sodelovanja z bistvenim členom – Turčijo, iz katere begunci prihajajo skoraj neovirano na balkansko pot. Čeprav ima v rokah ključ za evropske vrata, v Bruselj ni bila povabljena. Tudi Grčija ne more narediti veliko drugega, kot da beguncem omogoči nadaljevanje poti proti severu.

Evropska bitka s krizo je bila do zdaj kot velika polomija. Sprejeti sklepi in navidezne rešitve so daleč od uresničitve. Begunci ne sprejemajo logike premeščanja po Evropi, saj želijo le v nekaj evropskih držav na čelu z Nemčijo. Številne države se beguncev otepajo, za spopadanje s krizo nočejo niti plačevati.

Tudi v širšem kontekstu je Evropa nemočna, saj so glede (de)stabilizacije razmer in mirovnega procesa v širši bližnjevzhodni regiji dejavni drugi regionalni in svetovni akterji. Da bo Unija lahko preživela krizo, se bo prej ali slej morala lotiti bolj neprijetnih ukrepov, ki bodo vse drugo prej kot kultura dobrodošlice.

Tako ali drugače bo po logiki trdnjave Evrope začela strogo nadzirati mejo in sistematično vračati ljudi, ki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito. Bolj kot kaotični eksodus čez Balkan bo v igri organizirano preseljevanje izbranih. Tragedija beguncev ne bo nič manjša. Le videli je bomo manj.