Sindikati dvignili letvico

Sindikati javnega sektorja so, napovedano in pričakovano, letvico svojih zahtev bistveno dvignili. Če je vlada popustila zdravnikom in privolila v zvišanje plač, kakor oni razumejo sporazum s Fidesom, za povrhu pa je še največja vladna stranka predlagala, naj bo zaradi dobrih makroekonomskih okoliščin 2. januar spet dela prost dan, bo težko našla prepričljive argumente, da za druge javne uslužbence še veljajo ukrepi, uvedeni v obdobju najhujše krize. Tako so jasni sindikalisti. Tudi odločitev o tem, da bo država odkupila za 105 milijonov evrov terjatev zdravstvene blagajne, nakazujejo na kar solidno kondicijo državnih financ. Sindikati zato zahtevajo popolno sprostitev varčevanja, ki je vredno 215 milijonov evrov, in odpravo anomalij pri najslabše plačanih.

Da bodo na nadaljevanje pogajanj prišli s takimi izhodišči, ne bi smelo presenetiti nikogar. Tisti del vlade, ki je v četrtek sprejel sklep o podpisu sporazuma s Fidesom, je to moral predvideti, in narediti tudi načrt, kako bo zdaj zadeve speljal do konca. Časovni načrt je vendarle jasen – za zaprtje proračuna za leto 2017 je treba doseči dogovor s sindikati do konca leta. Sicer se sprostijo varčevalni ukrepi. Njihov učinek na javne finance, ki po zagotovilih pristojnih tega ne bi vzdržale, pa je potem mogoče zajeziti le s sprejetjem intervencijskega zakona, s katerim se za določen odstotek znižajo plače vsem uslužbencem.

V SD in Desus, kjer so nasprotovali zdravniškemu sporazumu in so bili na vladi preglasovani, so napovedali, da v takem primeru njihovi poslanci intervencijskega zakona ne bodo podprli. Kaj torej ostane? Kakšno potezo lahko naredi predsednik Miro Cerar? V četrtek je sicer izrazil razumevanje, »da sta koalicijska partnerja v nekoliko večjem nelagodju« zaradi preglasovanja, vendar, ali je takrat razmislil tudi, kako od tam naprej?