Sirija med bosanskim in iraškim scenarijem

Devetnajst mesecev po začetku neoboroženega upora proti režimu predsednika Bašarja al Asada, ki se je zaradi prepletenih zunanjih in notranjih interesov sprevrgel v krvavo državljansko vojno, za Sirijo ni več rešitve. Vsi, ki so vpleteni v morda najbolj nevralgičen konflikt našega časa – in teh je veliko –, so storili vse, da bi se izognili miru ali kakršnikoli kompromisni rešitvi, ki bi preprečila, da v Siriji silovito trčita bosanski in iraški scenarij.

Še huje: nova hladna vojna med Združenimi državami na eni strani in Kitajsko in Rusijo na drugi ter bližnjevzhodni spopad za prevlado med čedalje močnejšim sunitskim blokom, ki ga vodita Saudska Arabija in Katar, in vse šibkejšim šiitskim blokom, ki ga sestavljajo Iran, libanonsko gibanje Hezbolah in manjšinski alavitski režim v Damasku, sta za svoje ključno bojišče izbrala prav Sirijo.

S prihodom tujih borcev svete vojne – mnogi med njimi so preizkušeni iraški uporniki – in turško slepoto na eno oko ob živahni trgovini z orožjem je upor proti režimu izgubil nedolžnost. Hkrati so uporniki zaradi naraščajoče režimske brutalnosti, ki jo je Asad modro, v slogu balkanskega klavca Slobodana Miloševića v bosanski vojni delno (pokoli na podeželju) »prepisal« na paravojaško milico šabiho, prestopili meje odpora. Njihova krvoločnost v odmiranju svetih ciljev (svoboda, demokracija, enakost …), ki imajo vedno zelo omejen rok trajanja, se iz dneva v dan povečuje.

V ozračju nenehnega strahu in tesnobe, ki ga na območjih pod nadzorom Sirske osvobodilne vojske ustvarjajo vladni bombniki in težko topništvo, česa drugega skoraj ni bilo mogoče pričakovati. Poleg sorodnikov, prijateljev in znancev so uporniki izgubili tudi ideale. In vsakršno upanje, da jim bo svet pomagal.

Združeni narodi so se, značilno, umaknili. Združene države v Siriji igrajo šahovsko igro. Kitajski in ruski nasprotniki ameriške dominacije na Bližnjem vzhodu so v tej igri kljub črnim figuram v precej boljšem položaju. Totalitarni sunitski kraljevini Saudska Arabija in Katar, dve izmed najbolj nedemokratičnih držav sveta, degeneriranim režimom v Teheranu in Damasku v patetični ironiji delita lekcije o svobodi. Turčija – morda ključni igralec sirske krize – množično umiranje za svojimi mejami razume kot trgovino z vrednostnimi papirji, priložnost za novo »otomanizacijo« regije ter dokončno rešitev »kurdskega vprašanja«.

Tako upornikom kot vladnim vojakom gre le še za preživetje. To je najnevarnejši trenutek v vseh vojnah in vseh odnosih, saj namesto refleksije sproža reflekse. Takšni »pogoji« onemogočajo preživetje etičnega in so napoved skokovitega povečevanja števila žrtev in podaljševanja konflikta – morda celo širjenja zunaj sirskih meja. In to ne le v generaciji, ki bojuje »osvobodilno vojno«. Ali, kakor pravi stari arabski pregovor: Gosenica sanja, da leti.