Sirije ni več

»To je najbolj nasilno bombardiranje Alepa do zdaj. Cilj je popolno uničenje,« je v nedeljo s ključnega bojišča sirske vojne javil novinar in aktivist Bašar al Lait. Bombe, ruske in režimske, padajo po ostankih stanovanjskih naselij, po bolnišnicah in po centrih civilne zaščite, ki so v vzhodnem, obleganem delu Alepa rešili največ življenj. Po ponovnem izbruhu spopadov so ruski in režimski bombniki bombardirali tri izmed štirih centrov. Dva sta bila popolnoma uničena. Po Alepu padajo tudi nove bombe, ki v mestnih četrtih za seboj puščajo globoke kraterje in sprožajo velikanske ognjene krogle. »Tega, kar se dogaja v Alepu, ni mogoče opisati drugače kot trpljenje. Je bistveno huje,« je dodal eden izmed približno 300.000 prebivalcev uporniškega dela Alepa, ki še vztrajajo v mestu. Mnogi izmed njih se pred bombardiranjem že dlje časa ne umikajo v zaklonišča. Med bombardiranjem hodijo po porušenih ulicah, kot da bi šlo za povsem normalen dan. »Živimo v čakanju na smrt, ki nas lahko doleti kadar koli. Zjutraj grem na delo in hodim čez ruševine, pod katerimi so morda pokopana trupla. Ulice in soseske so vsak dan videti drugače,« je aktivistka Hana al Kasab povedala za spletni portal Syria Direct.

Dva tedna po tem, ko so se z uveljavljanjem rusko-ameriškega dogovora o prekinitvi ognja za droben in naiven trenutek odprla vrata upanja, so ta ponovno grobo zaprta in zaklenjena z nabuhlimi sovražnostmi, ki so se s sirskih bojišč preselila tudi na diplomatski parket, na katerem očitno ni prav nikakršne volje za končanje že pet let in pol  trajajoče vojne, v kateri je umrlo najmanj 300.000 ljudi, več kot deset milijonov pa je bilo ob razpadu države, družbe, infrastrukture in človečnosti prisiljenih zapustiti svoje domove.

Zdi se, da se je Rusija po propadu »mirovnega načrta« z roko v roki z režimom predsednika Bašarja al Asada odločila za dokončni obračun in popolno uničenja Alepa, kar bi vojnemu zločincu iz Damaska lahko omogočilo politično preživetje, razkosani, neenotni in že dolgo bolj ali manj nekredibilni sirski opoziciji pa onemogočilo resno vlogo v morebitnem procesu politične tranzicije. Ostre in nediplomatske izjave francoskega in britanskega veleposlanika ter ameriške veleposlanice pri Združenih narodih ter njihov protestni odhod z izredne nedeljske seje varnostnega sveta so prišle kar nekaj let prepozno in jih po spletkarjenju, manipulacijah in celostnem podžiganju najbolj krvavega konflikta našega časa ni mogoče jemati pretirano resno: gre za geostrateški teater, ki pa bo imel (že ima) strahovite posledice za izmučeno sirsko prebivalstvo, ki se že vsaj od poletja 2013 zaveda, da na Združene države in Evropo nikakor ne more računati, kaj šele čakati na odrešitev.

Napenjanje zahodnih mišic, ki so na Bližnjem vzhodu ob rovarjenju po (ne le) Iraku že davno atrofirale, bo usodo Sirije namreč dokončno izročilo v roke Moskvi, ki izkorišča pospešeno ameriško strateško umikanje proti Tihemu oceanu ter, dobesedno, morilsko nepomembnost Evropske unije in posledični geostrateški vakuum.

Zadnje ne umre upanje. Zadnji umre človek. Zadnji umre zadnji človek. Sirije ni več.