Širina odvetniškega duha

Če odvetniki izključujejo ljudi s posebnimi potrebami, kako jih bodo potem sprejemali drugi?

Objavljeno
10. april 2014 20.03
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Pri zapletih okoli stavbe na Taborski 13 v Grosuplju, kjer deluje Odvetniška družba Čeferin in v kateri bi radi domovali odrasli s posebnimi potrebami, bode v oči dvojna dvoličnost.

Prva je povezana z mlačnim odzivom pristojnega ministrstva za socialo. Komisija ministrstva je namreč tista, ki presoja, ali je neka stavba primerna za naselitev oseb s posebnimi potrebami ali ne. Ta je ocenila, da je prostore mogoče ustrezno preurediti in prilagoditi v skladu s pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev.

Iz dopisovanja med dr. Valerijo Bužan in dr. Petrom Čeferinom je mogoče videti, kot da je direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič Draga na Igu, tista, ki hoče namestiti odrasle s posebnimi potrebami v popolnoma neprimerne prostore. Take, ki so v poslovni zgradbi in bi jim zato morali spremeniti namembnost, za kar potrebujejo soglasje solastnikov stavbe, in ki, kot vedno znova poudarja Peter Čeferin, nimajo niti dvorišča, kaj šele vrta.

Ministrstvo se je na zaplet v Grosuplju odzvalo suhoparno. Umanjkal je bolj ogorčen odziv, denimo ostra izjava ministrice Anje Kopač Mrak. Ta bi morala stopiti v bran direktorici, ki je bila zaradi svojih prizadevanj tudi diskreditirana. Odvetniška družba Čeferin se je namreč v svoji izjavi za javnost vprašala o njeni strokovnosti, nato jo je Peter Čeferin označil še za arogantno. Spomnimo se, kako odločen je bil v svoji ogorčenosti minister Pikalo, ko se je odzval zaradi alarma v celjski šoli. Takrat je šlo za krivično izpostavljanje otrok, zdaj gre za krivično zapostavljanje odraslih. Ministrica Anja Kopač Mrak bi se morala postaviti zanje; postaviti pa bi se morala tudi za javno uslužbenko, ki si v imenu države prizadeva, da bi odrasle osebe s posebnimi potrebami samostojno zaživele.

Druga je povezana z izjavami Odvetniške družbe Čeferin. Zaradi besednega dvoboja, v katerem se znova in znova izpostavlja neprimernost stavbe, se namreč razblinja dejstvo, da gre v resnici za diskriminacijo. Peter Čeferin pravi, da nimajo pomislekov do ljudi s posebnimi potrebami. V njihovi stavbi ne smejo privoliti v naselitev kogarkoli, saj potem ne bi mogli več zagotavljati ustrezne zaupnosti in diskretnosti, kar so po zakonu dolžni narediti. A če so že taki frajerji, da kot vplivni lastniki lahko počnejo, kar hočejo, naj bodo še malo večji in naj to tudi odkrito priznajo.

Največji frajerji pa bi bili, če bi pogoltnili cmok v grlu in dejstvo, da so v svojo stavbo, kot ji pravijo, sprejeli ljudi s posebnimi potrebami, izkoristili za promocijo. Zagotovo bi lahko poskrbeli za zaščito strank in zaupnih dokumentov, nato pa širni javnosti razglasili: Poglejte, mi živimo tako, kot govorimo. Vedno smo pripravljeni prisluhniti drugemu človeku, ne glede na njegov status in položaj, o čemer pričajo številni naši tudi javno obravnavani klienti. Z njimi hočemo tudi sobivati.

Če odvetniki, torej izobraženi in razgledani ljudje, ki bi morali v sebi imeti tudi širino duha, izključujejo ljudi s posebnimi potrebami, kako lahko kot družba pričakujemo, da jih bodo sprejemali drugi?