Sirska svetovna vojna

Zaudarja po smodniku. Bližamo se veliki eksploziji in zdi se, da ni nikogar, ki bi bil pripravljen stopiti na zavoro. Ni več veliko časa.

Rusija bombardira upornike in krepi sirski režim. Združene države ji s svojo aktivno pasivnostjo to omogočajo. Zdi se, da gre bolj za dogovor kot za … nesporazum. Turčija, kamor so že prileteli saudski lovci, ob topniškem obstreljevanju pripravlja še kopensko ofenzivo proti kurdski milici YPG. Ta brez strateškega razmisleka in v pijanosti prenagljenega zmagoslavja osvaja tudi ozemlja, kjer je kurdsko prebivalstvo v manjšini. Alep je tik pred padcem. Bombe padajo tudi po šolah in bolnišnicah. Okoli sto tisoč beguncev iz največjega sirskega mesta že več dni čaka na prestop turške meje.

Ne gre dvomiti, da se približuje odločilni obračun najbolj krvavega konflikta našega časa. A ne za odločilni obračun sirske vojne – sirska vojna se je namreč že davno končala. Sirska revolucija proti brutalnemu režimu vojnega zločinca Bašarja al Asada je bila poražena v trenutku, ko se je upor spremenil v sektaško vojno. Sekularni uporniki so ostali brez pomoči – vakuum so izkoristile skrajne islamistične skupine, ki so se s pomočjo sunitskih arabskih držav v Siriji spopadle s šiitskim režimom ter njegovimi globalnimi in regionalnimi vojaškimi oprodami in pokrovitelji. Zgodovinski spomin se je brisal sproti, v »realnem« času. Medtem ko so umirali sto tisoči in bežali milijoni. Tudi proti Evropi.

Od sirske vojne je – tako kot od Sirije – ostalo le še opustošeno geografsko območje, kjer že dolgo poteka globalni spopad, v katerem na različnih straneh front(e) sodeluje več kot sedemdeset držav. Vključujoč Islamsko državo, proti kateri se v sirski svetovni vojni uradno borijo vsi tisti, ki z njo neuradno sodelujejo. Vsi tisti, ki jim je stalna vojna absolutno po godu.