Sistem pač dopušča izkoriščanje delavcev migrantov

Zgodbe delavcev, ki pridejo dobesedno s trebuhom za kruhom, večinoma iz Bosne, a tudi iz drugih nekdanjih republik SFRJ, potem pa so, »zahvaljujoč« slovenskim podjetjem, tukaj ali na gradbiščih po Avstriji in Nemčiji, izpostavljeni takšnim in drugačnim kršitvam, polnijo medije že nekaj let. Vedno znova ugotavljamo, da je neverjetno, kako se ljudje sredi Evrope v 21. stoletju lahko znajdejo v razmerah novodobnega suženjstva in v brezpravnem položaju. A vendarle se to še kar dogaja. Nekateri opozarjajo, da celo še bolj kot prej. Dr. Aleš Bučar Ručman in dr. Danijela Frangež s fakultete za varnostne vede sta v svoji pred kratkim objavljeni raziskavi ugotovila, da ima izkoriščanje delavcev migrantov prek v Sloveniji registriranih podjetij, ki zlorabljajo njihovo socialno ranljivost, pogosto vse značilnosti trgovine z ljudmi.

Izpovedi posameznikov, ki so se stiskali v barakah, ali so jih hudo poškodovane iz gradbišča v Avstriji z osebnim avtomobilom odpeljali kar v Bosno, da ne bi »zapravljali« za njegovo zdravljenje, ali so garali po 30 dni na mesec, ali so jim plače zamujale, ali so jih z nelegalnim statusom držali v šahu, se pravzaprav ponavljajo. Prav tako kakor se ponavljajo vprašanja, kako je mogoče, da država to še vedno dopušča. Po eni strani s svojo ureditvijo, po drugi s pasivnostjo pri ukrepanju. Ne čudi le brezbrižnost do človeških usod; konec koncev ti »podjetniki« s številnimi obvodi naokrog prinašajo tudi državno blagajno.

Slehernik, ki ga, na primer, dva tedna po tem, ko mu je zapadlo plačilo prispevkov v višini nekaj deset evrov, pričaka opomin davčne uprave pred izvršbo, seveda težko razume, da ta isti državni organ pri iznajdljivih »podjetnikih« ravna popolnoma drugače. Kako naj si sicer razlaga, da neko podjetje niti ne oddaja obrazcev za davke in prispevke po več let, kaj šele, da bi jih plačevala, ima ves čas blokiran račun, a še kar naprej na novo zaposluje. Menda ni malo spletnih strani, prek katerih za nekaj sto evrov lahko kupiš »izdelano podjetje«, s katerim boš izpolnjeval merila za pridobitev vseh dovoljenj, a hkrati od prodajalca dobil garancijo, da ni nikoli poslovalo. Slišati je o možakarjih, ki so v zadnjih letih ustanovili po sto, dvesto, tristo podjetij in jih potem prepisovali na nekoga brez premoženja in po možnosti brez bivališča v Sloveniji ter se tako izognili vsem obveznostim. Do delavcev in do države. Povedno je, da se, čeprav se določene institucije zavedajo, da niso kos nalogam, ki so jim bile zaupane – na zavodu za zdravstveno zavarovanje, denimo, priznavajo, da niso ne kadrovsko ne tehnično dovolj opremljeni, da bi lahko preverjali vse, kar je zahtevano za izdajo obrazcev za napotitev delavcev v tujino – nič ne spremeni.

Koliko je teh opeharjenih delavcev, nihče ne ve. Eni se po pomoč obrnejo k sindikatom, drugi na inšpekcije, tretji pokličejo policijo, večina pa se poskuša nekako znajti, ker nimajo upanja, da bodo kaj dosegli, ne po sodni ne po kateri drugi poti. Ker sistem pač to dopušča.