Tiskane izdaje
Sistem je problem. V slovenskem zdravstvu se to potrjuje iz dneva v dan, že deset let in več. Reformiranja zastarelih zakonodajnih okvirov, ki onemogočajo sledenje razvoju, še vedno ni na obzorju, težave pa se kopičijo. In ni jih malo. Poglejmo dve.
Vsi se spomnimo dolgoletne kalvarije, ki so jo prestajali zaposleni na kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC in njihovi varovanci, bolniki s krvnimi raki. Nekateri med njimi so zaradi slabih bivalnih razmer in posledično pogostih bakterijskih in glivičnih okužb boj z boleznijo izgubili.
Zdaj je klinični oddelek v novih prostorih, že tretje leto. V sklopu teh prostorov je nepogrešljiv tudi oddelek za intenzivno zdravljenje – a kaj bi s prostori in opremo, če ni denarja za strokovni kader, da bi ta oddelek posledično sploh lahko zaživel?
V iskanju čim boljše in čim bolj ažurne rešitve za izhod iz začaranega kroga je hematološka stroka sklenila dogovor z vodstvom UKC. Z dodatnim povečanjem obsega dela so lani – na osnovi prostih ur in nadur – povečali število presaditev kostnega mozga. Izpolnili so svoj del obljube in od plačnika dobili denar za zaposlitev 11 ljudi, ki jih najbolj nujno potrebujejo. Toda denar je poniknil. Iz skupne vreče UKC so ga preusmerili k drugim klinikam, tistim, ki se utapljajo v rdečih številkah. Hematološki oddelek tako spet ostaja praznih rok, bolniki pa brez možnosti intenzivnega zdravljenja na oddelku, kjer so pogoji za strokovno in varno oskrbo imunsko izjemno ogroženih posameznikov najbolj optimalni.
A v slovenskem zdravstvu je veliko problemov in še več »rešitev«, ki onemogočajo udejanjanje obljubljenih in tudi uzakonjenih pravic v sferi zdravstvenega varstva in zavarovanja.
Danes bodo, denimo, člani upravnega odbora zavoda za zdravstveno zavarovanje odločali o novem varčevalnem ukrepu, s katerim naj bi kontracepcijska sredstva umestili med terapevtske skupine zdravil – da bi na letni ravni prihranili slaba dva milijona evrov, na račun znižanja cen teh zdravil pa tudi doplačevanja iz žepa zanja – ker so bili odhodki za zdravila v tem letu (do avgusta) za dobrih 16 milijonov evrov višji kot lani. Pa je poteza prava?
Odgovor na retorično vprašanje je jasen, samoumeven. Ponuja jim ga revolt civilne družbe, ki je že pred tremi leti dosegla, da so isti predlog za nedoločen čas zamrznili. Reformirati je treba sistem. In tako odpraviti anomalije, ki danes narekujejo njegovo delovanje. V zdajšnjih okoliščinah pa se ne kaže čuditi protestom javnosti, ki ne pusti, da bi s takšnimi, čeprav navidezno minimalnimi in nebolečimi rezi, slabšali tako preventivno kot kurativno razsežnost slovenskega vsakdana.
Veliko je stvari, ki bi jih bilo mogoče rešiti z boljšim nadzorom, z izboljšanjem organizacije, s preprečevanjem odklonov v sistemu – a to je treba narediti celovito, premišljeno. Najslabše je, če slabšajoče se razmere začno narekovati ukrepe, ki spominjajo na paničen poskus zaustavljanja hude krvavitve z majhnim obližem.
Vemo, da problemov ni mogoče reševati z ustvarjanjem novih. Tako kot zdravstvenega sistema ni moč popravljati filigransko, zdravja naroda pa ne ogrožati z vedno novimi in nemalokrat povsem zgrešenimi varčevalnimi ukrepi.
