Sistemska anarhija

Slovenski kmetijski prostor in samooskrbna njiva se krčita. Dobesedno. Območja, nezanimiva za obdelavo, so z leti zaraščanja prispevala k večjemu odstotku gozdnih površin. Druga, še vedno zanimiva za obdelavo, so skrčili apetiti graditeljev vseh vrst. Ob velikodušni asistenci države, seveda. Države, ki je v dobrih dveh desetletjih svojega obstoja sprejela vrsto strategij in dokumentov, v katerih se je zavezala tudi k varovanju kmetijskih zemljišč. A v praksi nekako ne gre.

Kako zelo in nevarno za sestavljanje lastne prehranske bilance so se kljub vsemu (s)krčila ta zemljišča in kako površna zna biti država s svojimi strategi, so zdaj razkrili še revizorji računskega sodišča. Ob različnih evidencah, ki jih imajo posamezne inštitucije, in njihovi neusklajenosti celo znotraj vladnih služb, nobena namreč ne opredeljuje natančno najboljših kmetijskih zemljišč in drugih kmetijskih površin. Tistih, ki naj bi jih država obvarovala za zagotavljanje čim boljše (višje) samooskrbe, kar sicer ob naraščajoči grožnji prehranske krize počno v vseh normalno delujočih državah.

Slaba tolažba je, da naj bi še najboljše tovrstne evidence imeli v občinah, v njihovih prostorskih načrtih. Čeprav bi to lahko bilo dovolj tudi za prostorsko načrtovanje s spoštovanjem uzakonjene nedotakljivosti strateških kmetijskih zemljišč, pa v resnici ni. Ker kmetijsko-okoljski resor še v času, ko sta ga obvladovala dva ministra, ni poskrbel za predpisano vzpostavitev enotnega informacijskega sistema, iz katerega bi bila razvidna za nekmetijske posege nedotakljiva zemljišča. V takih razmerah pa lahko tudi občinski politični strategi vsem strateškim načrtom države navkljub delajo po svoje. Da imajo župani 211 slovenskih občin svoje apetite po kmetijskih zemljiščih, na katerih snujejo razvoj okolja, v katerem vladajo, dokazujejo tudi velikodušne spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč.

Zakaj bi se potem sploh čudili podatku, da se je obseg vseh kmetijskih zemljišč v letih 2000 do 2010 zmanjšal za skoraj 38.000 hektarov ali kar za deset hektarov na dan? Zakaj bi se čudili, da smo v letih 2002 do 2007 izgubili največ njiv in vrtov, skupno skoraj 35.000 hektarov? Drži, da v tej statistiki ponikne za pozidavo le kakšnih šest odstotkov najboljših obdelovalnih površin, preostale so spremenjene v travnike, najverjetneje po zaslugi velikodušne evropske subvencijske politike s proizvodno nevezanimi plačili. A to je že zgodba zase.

Država je s svojimi načrti za varovanje kmetijskih obdelovalnih površin že v izhodišču pogrnila, če si ni postavila povsem konkretnih ciljev, koliko in katerih kmetijskih zemljišč sploh potrebujemo in jih želimo ohraniti v proizvodni kondiciji. Brez tega cilja so ostale celo spremembe zakona o kmetijskih zemljiščih v zadnjih dveh, treh letih, ko so oblastniki v ustrežljivosti do graditeljev in v imenu hitrejšega razvoja ukinjali odškodnine za spremembe namembnosti, jih ponovno uzakonjali in ukinjali. Piko na i nerazumnemu početju je postavila odhajajoča vlada s pretekli teden uveljavljeno uredbo, ki omogoča širši nabor objektov, za katere ni treba pridobiti niti gradbenega dovoljenja.