Sive glave

Število starejših sodnikov je preseglo število mlajših. Problem, ki ga ne bi smeli zanemariti.

Objavljeno
29. maj 2016 19.24
mfa*SODISCE
Majda Vukelić
Majda Vukelić
Opozorila vrhovnega sodišča, da generacijska vrzel med mlajšimi in starejšimi sodniki postaja strateški problem sodstva, ne bi smeli spregledati. Lani je število starejših sodnikov (tistih od 60 do 70 let) preseglo število mlajših (od 30 do 39 let). Hkrati je na čakalni listi za dostop do sodniškega pripravništva več kot 1700 pravnikov, čakalna doba – ob upoštevanju prednostnih meril – znaša deset let. Diplomantov, v različnih stopnjah dokončanega študija, ki se šolajo na treh pravnih fakultetah pri nas, pa je bilo lani nekaj manj kot 400. Hkrati pa odvetniki sporočajo, da želijo z določitvijo višine vpisnine omejiti dostop mladih do tega poklica.

Predvsem skrbi prva ugotovitev. Če bi nekoliko poenostavili zadeve, bi lahko rekli takole. Prvič, do sodniškega pripravništva, ki je pot do pravniškega državnega izpita – tega pa potrebujejo predvsem tisti, ki se bodo odločili za delo v pravosodju, za večino drugih pravniških poklicev pa ni potreben –, v nekaj tednih lahko pridejo tisti, ki imajo zelo visoko povprečno oceno v času študija. Vsi drugi, mnogi od njih so že zaposleni, se s čakalno vrsto najverjetneje sprijaznijo. Drugič, število fakultet je izziv za izobraževalno politiko, predvsem s stališča kakovosti študija. Je zagotovo problem, ki bi ga bilo mogoče odpraviti tudi z zmanjšanjem števila (pravnih) fakultet pri nas. Tretjič, povsem nespodobno povišanje vpisnine za vstop v odvetniške vrste, ki se je z 2500 evrov dvignilo na 9000 evrov, bodo odvetniki popravili čez dva dni. Lahko pa nedavno povišanje razumemo tudi kot provokacijo, da bi še enkrat razmislili o tem, kdo vse je lahko pri nas odvetnik in kakšne pogoje mora za to izpolniti. Primerov, ko so razrešeni sodniki in tožilci z lahkoto postali odvetniki, je kar nekaj.

Z opozorili o generacijskem prepadu v sodstvu pa ni mogoče opraviti zlahka. Do njega je prišlo, ker se števila odhajajočih sodnikov – pa tokrat pustimo ob strani vprašanje, ali je pri nas sodnikov preveč – ne nadomešča z novimi. Pri čemer sodniki uživajo še »privilegij«, da lahko delajo do 70. leta starosti, ne glede na to, ali so že izpolnili pogoje za upokojitev. Dejstvo je, da se naše sodstvo bliža cilju, to je 42 sodnikov na 100.000 prebivalcev. In če je večina teh sodnikov starejših, to za sodstvo, kakovost njegovega dela, podobo in odgovornost ni dobro. Nesorazmerje med sivimi in nesivimi glavami je problem za vsako institucijo, za sodstvo, kot tretjo vejo oblasti, ki si bistveno težje kot drugi dve veji oblasti utira pot do verodostojnosti, še posebej. Razumeti, kaj se dogaja v družbi in kako to umestiti oziroma (ne)pokriti s pravnimi normami, je izziv. Zlasti če opravljanja svojega poklica ne razumeš zgolj kot kopiranje odločitev, ki so jih sprejeli tvoji predhodniki. Meje dopustnega razumevanja pravil mora premikati tudi redno sodstvo. »Stare« pravne dileme danes najbrž terjajo nove sodnikove razmisleke, drugačne poglede, ki se napajajo tudi iz tega, kako sodnik s svojimi prepričanji in svetovnonazorskimi pogledi odgovarja na relevantne družbene probleme. Pravo pač ni zgolj ustavna ali zakonska črka na papirju, zahteva »inovativne« rešitve.