Sivi Miro Cerar

Slovenija je z današnjo prepričljivo izvolitvijo 12. predsednika vlade na dobri poti, da v prihodnjih treh tednih dobi novo vlado z vsemi pooblastili. Čas menjave oblasti poteka ob pravem času, saj politična nestabilnost ne vpliva na položaj države v očeh mednarodne skupnosti in njenih finančnih trgov, kar potrjujejo najnovejši podatki o pribitkih na slovenske obveznice.

Miro Cerar bo moral v prihodnjih dneh pokazati veliko več kot v preteklih, ko je koval koalicijo, saj bo v njej precej manj politične barvitosti in širine, kot se je napovedovala na začetku. To predsedniku vlade zožuje manevrski prostor in možnosti za odločnost ukrepanja.

Politični dogovor treh strank SMC, Desusa in SD bo treba kronati še z razrezom ministrstev in predvsem imeni, ki bodo vdihnila duha in zdravje novi vlade. Upajmo, da bo imel pri tej nalogi veliko več znanja in sreče kot pri sklepanju političnih zavezništev.

Če primerjamo nastop Mira Cerarja v mandatarski vlogi z njegovimi predhodniki, ga ne moremo oceniti za izstopajočega. Novi predsednik se je predstavil tak, kakršen je bil že v predvolilni kampanji: nekonkreten, dobronameren, suhoparen, spoštljiv, neizrazit, a dosleden v svoji drži in brez lažnega nastopaštva. Takšni Cerarjevi nastopi nikogar ne navdušujejo in postavlja se vprašanje, ali gre pri tem za načrtno strategijo politične sivine, ki bistveno odstopa od podobe njegovih predhodnikov: narcisoidnosti Boruta Pahorja, povprečnosti Alenke Bratušek ali armagedonstva Janeza Janše.

Če je bila podoba Mira Cerarja do danes mogoče že nekoliko načeta, je slovenski zapornik številka ena s svojim nastopom v parlamentu (!) poskrbel, da se zdi novi predsednik vlade pravšnji in redka alternativa politični neresnosti SDS.