Skrhana podoba

Poskus sindikatov, da z lastnim zakonom poskusijo uveljaviti nova pravila o minimalni plači, je povsem legitimen, saj je skrb za boljši materialni položaj njihova prva naloga. Povsem odveč so grožnje delodajalcev o izgubi delovnih mest. To dokazujejo jasni izračuni, ki kažejo, da bo nekaj evrov višjo minimalno plačo prejelo le nekaj odstotkov tistih, ki jo dobivajo. Zvišanje je torej drobiž, ki ne bo ogrozil nikogar niti ne bo, če odmislimo moralno zadoščenje, kaj prida pomagal delavcem na najnižji stopnički plačne lestvice. Izgube delovnih mest ni povzročilo niti precej izdatnejše in splošno zvišanje minimalne plače, ki se je postopoma dogajalo po letu 2009.

Dejanje sindikatov in upor delodajalcev sta torej predvsem simbolni dejanji. Sindikati, ki so privolili v socialni sporazum z vlado in s tem tiho odobrili prodajo državnih podjetij – kar je veliko večja grožnja delovnim mestom – v tem trenutku potrebujejo odmevno potezo, ki jim bo nekoliko popravila skrhano podobo prvovrstnih borcev za delavstvo. Delodajalci pa morajo biti proti že zaradi žalostne narave stvari, po kateri v svojih poslovnih modelih večinoma ne vidijo dlje od čim nižjih stroškov dela.

Poteza sindikatov je tudi simbolna zaušnica vladi in v interesnem merjenju moči razkriva njeno šibkost. Vlada bi namreč morala biti tista, ki določa minimalne zakonske standarde v nacionalni plačni politiki, a se je temu tako dolgo izogibala – govorimo predvsem o vladajoči stranki SMC – da so jo sindikati prehiteli po desni in privedli v položaj, v katerem bo še težje prevzela politično pobudo. Minimalna plača bo v državnem zboru predmet kupčkanja s poslanskimi glasovi in strankarske populistične retorike, državni aparat pa bo zdrsnil še za stopničko nižje na lestvici resne ekonomsko-socialne politike.