Skriti brezdomci

»Včasih sem poznal vse brezdomce v mestu, zdaj je povsem drugače,« pravi Boris Kosec, vodja zavetišča za brezdomce v Ljubljani, »ta glavni klošar v državi«, kakor si v šali pravi. Približno sedemsto ljudi je v zadnjem letu prišlo v zavetišče na kosilo. Zapisali so jih z imenom in priimkom, pravim ali ne; vseh prav gotovo niso prešteli. »Natančna številka niti ni pomembna: če je nekdo prišel sem, je lačen.«

Res je, ni pomembno, dokler ne pridemo do dejstev, ki popolnoma razvrednotijo človeka. Sto kosil ni mogoče razdeliti varčneje kakor tako, da z njimi skromno napolniš 120 krožnikov. In v nekaj več kot dvesto bivalnih enot v Ljubljani ni mogoče stlačiti še dodatnih 135 čakajočih. Samo letos so, denimo, na mestnem stanovanjskem skladu dobili skoraj 140 vlog za bivalno enoto, oddali so jih manj kot 60. Drugi čakajo. Toda kje?

Kakor koli trdimo: ljudje smo, ne številke, je še vedno največkrat tako, da dokler nekdo ne spada v neko še tako nesmiselno evidenco, ga tako rekoč ni. Tako tudi ne opazimo ljudi, ki so tik pred tem, da se nekega večera odpravijo v najmanj zaželeno prenočišče v mestu. Tistih, za katere se je uveljavila besedna zveza »skriti brezdomci«, ki nekako še zberejo denar, da plačajo najemnino in položnico za elektriko, potem pa jim zmanjka za hrano. In tako je iz meseca v mesec – nad njimi visi grožnja izselitve, oni pa lačni zbirajo dokazila za center za socialno delo, da bi se (znova) uvrstili med prejemnike socialne pomoči, ali za stanovanjski sklad, da bi prišli na seznam za bivalno enoto ...

Vse pogosteje se zgodi, da na koncu rezultate njihovega prizadevanja dvigniti se nad socialno dno vidijo v društvih in ustanovah, ki se ukvarjajo z brezdomstvom, kot so Kralji ulice. Njihova ugotovitev je preprosta: vsak dan prihajajo novi ljudje in čedalje več jih je.