Skrivnost stresnih testov

Silvio Berlusconi je za vikend zaukazal svojim ministrom izstop iz italijanske vlade. Logiki »za mano potop« je seveda botrovalo dejstvo, da ga je neodvisno italijansko sodišče pravnomočno obsodilo zaradi utajevanja davkov, to pa najbrž vodi v serijo še drugih obsodb in izgubo mesta v senatu.

Logika »za mano potop« je v premierskih in postpremierskih višavah dobro poznana tudi v Sloveniji. V Janševi osebi imamo (sicer nepravnomočnega) obsojenca, ki po metodi vladanja in odnosa do države ni dosti zaostajal za Berlusconijem. Njegova vabila evropski trojki, naj čim prej vstopi v Slovenijo, so logična naslednica njegove apokaliptične mentalitete, ki se je intenzivirala po tem, ko je v njegovo politično življenje vstopilo neodvisno pravosodje. Politika izrednega stanja je bila njegova stalnica in država se ima v veliki meri zahvaliti prav njemu (in njegovim opozicijsko-referendumskim blokadam Pahorjeve vlade), da je v predsobi grškega scenarija.

Tudi v osebi Zorana Jankovića je videti elemente politične metode »za mano potop«. Predvsem ker je najmočnejša parlamentarna stranka, ki je dala premierko Bratuškovo, pravzaprav izdelek njegove politične karizme. Znano je, da se je prav ta karizma znašla na preizkusu pravosodja in Jankovićeva ponovna (ne)kandidatura za predsednika (svoje) stranke je očitno zaznamovana s podobno, vendar povrhu še tržno naravnano apokaliptično mentaliteto.

Potem imamo tu na samem površju dogajanja delujočo vlado. Ta resda ni videti, kakor da bi delovala po metodi »za mano potop«, toda ni se mogoče izogniti vtisu, da je ujetnica političnega in kapitalskega omrežja, ki ji je na čelo lokomotive, ki naj bi državo potegnila iz krize, pričvrstilo tablo z napisom: »Pred mano potop«.

Vse naj bi se skrivalo v skrivnosti bank, ki potrebujejo sanacijo, vendar kot obnemogla tatica skrivajo svoje grehe in svoj sram.

Prvi predstresni test je seveda koalicijska geometrija in spor med ministroma Virantom in Gantarjem (Erjavcem) nakazuje krhkost vladnega projekta sanacije države. Drugi stresni test je kredibilnost same premierke Alenke Bratušek. V preteklih mesecih je zelo velikokrat uporabila besedo »absolutno« in z njo zanikovala, zatrjevala in zapovedovala zadeve, ki so za to državo usodne. Nakazana pomoč reševalnega mehanizma ESM je v »absolutna« zanikanja potrebe po pomoči dala precej »relativnostnega« pelina, in če bi padla premierkina beseda, bi bilo do padca zaupanja njeni vladi lahko zelo kratka pot.

Končno pridemo do najpomembnejšega stresnega testa, do tistega v slovenskih bankah. »Relativizacija absolutnega« po ustih premierke prejšnji teden je pomenilo, da o bančni luknji ne vemo vsega in da bo o njej nekaj povedal nekdo, ki ne bo pripadal slovenskemu dialektičnemu omrežju družbene in kapitalske perverznosti. Sta bila Zvon ena in Zvon dva le simbolna uvertura v Veliki nacionalni zvon, ki je počil ob preglasnem zvonjenju združenega nacionalnega interesa? Če bi bilo tako, potem je odgovor o prihodnosti že jasen: Slovenija bi res potrebovala temeljno katarzo.