Tiskane izdaje
Ko se je pred dnevi v Atenah pokadil »beli dim«, kakor je s papeško prispodobo eden od grških uradnikov opisal uspešen konec pogajanj o novem paketu mednarodne »pomoči« obubožani grški državi, tisto, kar se je pokadilo in se še bo kadilo, ni pri nikomur izzvalo pretiranega navdušenja. O tem, kaj bi si o takšnem vsiljevanju »nesocialnih« ukrepov novodobnih kolonialistov mislili prebivalci katerekoli demokratične države, ki bi tako izgubila suverenost, ni treba izgubljati besed. A zadovoljni niso niti v Berlinu, glavnem zategovalcu grškega pasu, kjer je v vladajoči stranki vse več takih, ki ne verjamejo, da kakršnakoli posojila Grčijo še lahko rešijo pred bankrotom, in so prepričani, da je »grexit« neizogiben. Tudi na Finskem menijo, da bo zdaj obljubljenih dodatnih 86 milijard evrov le podaljšalo grško agonijo, ki se bo prej ali slej končala z njihovim izstopom iz evrske družine. Slovenija je menda tako ali tako prva predlagala, da je treba Grčijo, ki da jo vodijo politiki, podobni nekdanjim jugoslovanskim komunistom, vsaj začasno »izstopiti« iz evroobmočja. Na Slovaškem pa zdaj javno obljubljajo, da ne glede na sporazume Grkom ne bodo več posodili niti centa.
Stara modrost sicer pravi, da so dobri le tisti sporazumi, s katerimi na koncu ni zadovoljen nobeden od pogajalcev. To je bil tudi pri pogajanjih o že tretjem posojilnem paketu za Grčijo v zadnjih petih letih zadostni pogoj za sklenitev dogovora, ki je Atene za vsaj nekaj časa rešil pred finančnim potopom. A za dolgoročno rešitev krize bi potrebovali še nujni pogoj, tehtno strateško odločitev ne le o grški krizi, ampak o prihodnosti evra nasploh. Sklenitev zadnjega sporazuma je bila le začasna poteza, ki je temeljila na taktični odločitvi o (trenutni) ohranitvi Grčije v evroskupini, neizogibni trenutek dejanske odločitve o »grexitu« pa je zgolj odložila. Da se tako namreč ne more več nadaljevati, saj od konja, ki mu daješ vse manj hrane, težko pričakuješ, da bo začel več in z večjim navdušenjem delati, menijo celo v Mednarodnem denarnem skladu (IMF), ustanovi, ki ni ravno znana po človekoljubnem odnosu do svojih pacientov. Brez odpisa ali vsaj prestrukturiranja dolgov bo Grčija težko odplačevala že sedanja posojila in obresti, nikakor pa se ne bo mogla pobrati, ugotavljajo zdaj tudi tisti mednarodni ekonomski analitiki, ki jih težko obsodiš, da so zagovorniki keynesijanskega državnega razsipništva.
Tu pa je jedro problema, ki bi ga bilo mogoče rešiti le s trdno politično voljo in vizijo. Da teh med voditelji na stari celini ni opaziti, trenutno kaže že škandalozna evropska neusklajenost glede »navala beguncev«, pomanjkanje solidarnosti in zatiskanje oči pred tem, da se pritok pribežnikov pač ne bo ustavil. Tako kot občasno, a neizogibno in permanentno metanje finančnih »drobtin« Grkom tudi postavljanje ograj in krepitev varnosti na mejah evropske trdnjave ne bosta rešili dolgoročnih problemov. Primer Grčije, ki si po strogih ekonomskih kazalnikih najbrž ni nikoli zaslužila evra, je že do zdaj dokazoval, da so odločitve vedno politične. Takšna bo tudi tista o njihovi morebitni vrnitvi k drahmi.
