Tiskane izdaje
Saga o slovenski slabi banki je s poročilom računskega sodišča o poslovanju v letu 2013 vstopila v novo poglavje. Vlada je z ugotovitvami revizorjev dobila pokritje za načrtovane ukrepe, ki predvidoma sledijo že jutri: govorimo o zamenjavi večine neizvršnih in izvršnih direktorjev, znižanju plač vodilnih - in še koga - na raven famoznega Lahovnikovega zakona in uvedbo dvotirnega sistema vodenja.
Poročilo revizorjev je verjetno pritegnilo največ pozornosti javnosti s pikantnimi plačnimi detajli in podatki o zunanjih izvajalcih, pozornejše branje pa kaže tudi na slovensko sistemsko slabost - napake in neučinkovitost vlad (pa še koga) še pred postavitvijo temeljev DUTB, v letih 2011 in 2012. Še vedno se sprašujemo, ali je bil model, ki smo ga izbrali pri sanaciji bank, pravi - a jasno je samo, da ni bil najcenejši, ampak gotovo skoraj najdražji. Pa sploh ni bilo treba, da bi bilo tako. Upravljanje slabih bančnih terjatev in nepremičnin ni kvantna fizika, navsezadnje se mnogi še spomnijo agencije za sanacijo bank in hranilnic iz 90. let, pomembno pa je, da ima taka institucija zelo jasen mandat in postavljene cilje - in prave ljudi, ki jo vodijo.
DUTB, ki v svojem portfelju drži zajeten del nacionalnega premoženja, z obeti velikih dobičkov pri njegovi prodaji v prihodnjih letih, je zdaj skupaj s SDH prvovrstni predmet poželenja v koaliciji, kjer pa se kadrovanja lotevajo po starem. S strankarskimi kvotami, kjer je bolj kot strokovnost pomembno, da je kandidat »naš«, da »ima hrbtenico«. Se vam zdi to znano? Seveda, natančno tako se je pred desetletjem ali malo čez kadrovalo v nadzorne svete NLB, NKBM, Abanke in še katerega od bančnih »draguljev«, zaradi katerih se zdaj sploh pehamo s slabo banko ...
