Tiskane izdaje
Kazenskemu postopku, torej postopku, s katerim se najgloblje posega v človekove pravice in njegove svoboščine, namerava pravosodni minister Goran Klemenčič zadati »udarec«. Takšnega, o katerem se sicer razpravlja že dvajset let, toda koncepti nikoli niso bili niti strokovno niti politično usklajeni. Natančneje, konsenz o njih ni bil nikoli dosežen. Tudi tokrat, kot zdaj kaže, ne bo.
Ministrstvo se je odločilo za kombinacijo tožilsko-policijske in sodne preiskave, tožilstvo in policija sta se postavila v pozor. Pravita, da je to najslabša od možnosti. Preprosto se je treba odločiti, ali imaš sodno ali tožilsko-policijsko preiskavo. Kombinacija obeh je praviloma slaba rešitev. Tožilec bo namreč bliže policiji kot organu odkrivanja kaznivih dejanj, namesto da bi v začetni fazi nadomestil preiskovalnega sodnika kot organ kazenskega postopka.
Če poskušamo ponazoriti, za kaj gre, bi lahko zapisali takole. Kazenski postopek se običajno začne z vložitvijo kazenske ovadbe. To vloži oškodovanec, kdo tretji, policija, tožilstvo. Na njeni podlagi policija pridobiva dokaze, zbira obvestila. Ko opravi svoje delo, zadevo odstopi tožilstvu. To se odloči, kako naprej.
Ena od poti je, da predlaga uvedbo sodne preiskave. Ta je v rokah preiskovalnega sodnika. Če se zanjo odloči, izvaja tiste dokaze, ki jih je predlagalo tožilstvo ali druge osebe, ki sodelujejo v predkazenskem postopku. Ob zaključku preiskave pa zadevo pošlje nazaj tožilstvu in to oceni, ali bo vložilo obtožnico zoper osumljenca ali pa bo ovadbo zavrglo, torej kazenskega postopka ne bo nadaljevalo. Tožilec je torej tisti, ki presodi, ali bo postopek nadaljeval ali končal.
Pred sodno preiskavo naj bi ob določenih pogojih zdaj »vrinili« možnost tožilsko-policijske preiskave. Kar bi ljudje (osumljenci, priče) povedali v tej nekakšni predpreiskavi, naj bi veljalo za dokaz na sodišču. V določenih primerih bi tako tožilec prevzel vlogo preiskovalnega sodnika, ko sodne preiskave ne bi bilo.
Že od osamosvojitve potekajo razprave o temeljiti prenovi zakona o kazenskem postopku, ki je iz leta 1995, zato, da bi postal hitrejši in s tem tudi učinkovitejši. In kot so legitimna prizadevanja oblasti za dosego tega cilja, so enako legitimna opozorila tistih, ki pravijo, da bi se s takšnimi posegi spremenila celotna struktura predhodnega kazenskega postopka. In vedno je videti, da v škodo standardov varovanja človekovih pravic. V bistvu sploh ne gre za spopad dveh konceptov, ampak za vprašanje (dis)kontinuitete na tako občutljivem področju, kot je kazensko.
Za državo je zagotovo privlačno, da vsak (kazenski) postopek pripelje čim prej do konca. Njene težnje so povsem razumljive. Toda kritiki Klemenčičeve ideje pravijo, da kazenski postopki pri nas – vsaj v fazi preiskave – ne potrebujejo korenitih sprememb, so utečeni, težav praviloma ni. »Bližnjice« so tako in tako mogoče prek sporazumov o priznanju krivde, sodnih zaostankov v kazenskih zadevah skorajda ni.
Politične zamisli o učinkovitem pravosodju gredo redkokdaj z roko v roki s pravnimi. Meje med procesno učinkovitostjo in obdolženčevimi ustavnimi pravicami je že večkrat začrtalo ustavno sodišče. Če jih bo Klemenčič prestopil, bo zakon padel.
