Slaba komunikacija

Iskrenost je najboljša politika oziroma – kot se bolje sliši v angleškem izvirniku – »Honesty is the best policy« je princip, ki ga verjetno ni mogoče vedno in povsod uporabljati, saj obstajajo tako v politiki kot tudi ekonomiji, kulturi in drugih družbenih sistemih teme, ki nujno potrebujejo nekaj diskretnosti in javnosti prilagojenega friziranja dejstev. Vendar je dolgoročno vendarle izjemno pomembno, da se takšni prijemi uporabljajo zgolj izjemoma, torej v nujnih primerih ter v pravi meri, sicer sledi povečevanje nezaupanja in na koncu popolna izguba verodostojnosti.

Kratka zgodovina slovenske samostojnosti je od lokalne do nacionalne in mednarodne ravni polna piarovskih spodrsljajev, preštevilni zapleti so bili komunikacijsko izvedeni tako amatersko, da je prav zaradi štorastega pojasnjevanja oziroma izgovorov nastala afera. Je težava to, da se v vodstvenih strukturah preveč redko poslužujejo pomoči profesionalcev, ali pa so slovenske agencije, ki se ukvarjajo s tem področjem, nesposobne? Je zato treba najemati strokovnjake iz tujine? Primer Maribora, kjer so si pred kratkim omislili tovrstno asistenco, je jasen dokaz, da takšne ad hoc rešitve niso smiselne.

Londonska družba za komuniciranje Westco se ukvarja z velikimi metropolitanskimi vprašanji, Slovenije in Maribora ter njegovih specifičnih težav ne poznajo, v treh dneh pa so lahko zgolj nabirali površne vtise in še to zgolj prek prevajalcev. Kot je pri nas že v navadi – afera z diplomsko nalogo na ekonomsko poslovni fakulteti je le zadnji primer – se za povsem neuporabne študije, za katere je že vnaprej jasno, da ne morejo imeti nobene teže, odšteje davkoplačevalski denar, pri tem pa takšni in drugačni velmožje še trkajo po prsih, da so aktivni in zelo prizadevno iščejo rešitve za boljšo komunikacijo.

Zaradi treh tisočakov, kolikor je Maribor stal obisk dveh britanskih gospodov in ene gospe, mesto ne bo obubožalo, vendar je škoda vsakega centa, ki se ga porabi v prazno. Še posebno če je jasno, kaj je treba spremeniti in izboljšati, da bo komunikacija bolj tekoča, že medijska poizvedovanja na občinski službi za stike z javnostmi glede ozadja tega obiska so pokazala na šepavo organiziranost. Za odgovor so namreč potrebovali skoraj en teden, ob tem pa so bili odgovori tako pavšalni, togi in birokratski, da si z njimi ni mogoče pomagati.

Menda so britanski strokovnjaki vztrajali, da ima mariborska občina presenetljivo malo zaposlenih v svoji piar službi, saj so le trije. Koliko ljudi, zadolženih za piar, pa ima, denimo, ulica Green Lane, ki velja za najdaljšo v Londonu in ima menda več prebivalcev kot celoten Maribor? Kvantiteta gotovo ni problem. Kar potrebujejo v Mariboru (pa tudi na ljubljanskih ministrstvih) je predvsem ažurnost, profesionalnost, vljudnost ter kolikor se le da tudi iskrenost. Če pa je treba kakšno zadevo zaviti v celofan, je tudi pri tem potrebna spretnost, zgolj slepilni manevri z zbirokratizirano latovščino nikakor niso dovolj.