Slabi sosedski odnosi

»S sosedi moramo sodelovati, ne pa se prepirati,« je dejal Miro Kovač, mednarodni sekretar hrvaške desne stranke HDZ in najverjetnejši zunanji minister v novi hrvaški vladi. Optimistične besede, ki jih je bilo mogoče na Hrvaškem že ničkolikokrat slišati.

Hrvaška se ni odzvala vabilu arbitražnega sodišča, da predstavi razloge za lanski izstop iz arbitražnega postopka, saj, kot so v imenu uradnega Zagreba sporočali politologi in drugi, po odločitvah hrvaške vlade in sabora sporazum o arbitraži za Hrvaško ne velja več.

Odnosi med sosedama so že nekaj časa vrženi iz tečajev. Ne le zaradi arbitraže. Najbrž gre res za poseben paradoks, ko opazujemo, kako se Hrvaška politika na ves glas hvali o dobrih sosedskih odnosih, istočasno pa izroča diplomatske note. Hrvaške protestne note naslavlja Sloveniji glede postavljanja začasnih tehničnih ovir na schengenski meji, Slovenija v svojih Hrvaški pojasnjuje, naj hrvaška policija in ribiški inšpektor nehata nezakonito pluti v slovenskih morskih vodah in teritorialnem morju.

Vse bolj se dozdeva, da je v sedanjih odnosih med dvema sosedama veliko več politike kot pa prava. Nobena skrivnost več ni, da nasprotovanje Sloveniji pa tudi Srbiji in drugim sosedom, hrvaški (dnevni) politiki prinaša politične točke in podporo hrvaške javnosti. Tudi zato ni naključje, da ima Hrvaška nerešeno vprašanje o meji prav z vsemi državami nekdanje skupne države.

Bo naslednja hrvaška vlada, ki se rojeva v pogajalskih mukah, tista, ki bo prva, ki ji bo uspelo urediti vprašanje o meji z vsaj eno od štirih sosed? Napoved najverjetnejšega novega šefa hrvaške diplomacije, da je s sosedi treba sodelovati, ne pa se z njimi prepirati, nakazuje, da bi to bilo celo mogoče. Vendar je prav Hrvaška že ničkolikokrat dokazala, da je od velikih in lepih obljub ostala le – figa v žepu. Navsezadnje tudi ni mogoče pričakovati, da bi politične stranke, ki so se lani enotno odločile odstopiti iz arbitraže, spremenile svoje prepričanje.

»Ko gre za spor o meji, smo prepričani, da bomo našli rešitev na podlagi mednarodnega prava in v duhu prijateljskih odnosov,« glasno napoveduje mednarodni sekretar HDZ. Tisto, kar noče glasno povedati, povedo pravniki, ki pojasnjujejo, da se Hrvaška dobro zaveda, da so njeni argumenti trdni in močni le v primeru sojenja, ki bi pri določanju meje izhajalo iz sedanjega stanja, ne pa iz stanja, kakršno je bilo na dan 25. 6. 1991 in pred njim, ko je Slovenija nedvomno imela ozemeljski stik z odprtim morjem, kakršnega ima še danes.

Hrvaška ima pravico in obvezo ščititi svoje državne meje, radi poudarjajo hrvaški poznavalci. Vendar pa hkrati zamolčijo, da imajo od šestih sosed s kar štirimi taiste državne meje nedorečene. Zaradi dobrih sosedskih odnosov?

In tudi v tem je gotovo treba iskati odgovor na vprašanje, zakaj nekaterim lepim besedam visokih hrvaških politikov nemalokrat ni mogoče prav veliko verjeti.