Slabi tržniki

V Ljubljani je na trgu pestra ponudba tako starih kot novih poslovnih prostorov. Poleg zasebnikov je eden večjih prodajalcev in najemodajalcev tudi MOL. Čeprav si ta vsako leto z njihovo prodajo ali oddajo obeta več milijonov evrov prihodkov, je izplen vedno daleč od načrtovanega.

Ko smo na oddelku za nepremičnine MOL po neuspešni oddaji poslovnih prostorov v podhodu Vilharjeve, neživilskega lokala na Bregu in gostinskega lokala v Zajčji dobravi vprašali, kaj sledi, so odgovorili le, da bodo postopek pač ponovili.

Takšen odgovor dokazuje, da se tisti, ki pripravljajo načrte prodaje ali oddaje nepremičnin iz preteklih primerov, takšen je bil, denimo, oddaja gostinskega lokala in balinišča na Špici, še niso naučili, kako hitro dobiti najemnika za svoje poslovne prostore. Delajo po inerciji in se očitno prav nič ne sprašujejo, zakaj ni bilo nobenih ponudb. Težko je verjeti, da imajo res zvezane roke pri predlogih za drastično znižanje izhodiščnih prodajnih cen ali najemnin, še manj pa, da ne bi bilo mogoče omiliti pogojev, kaj se v lokalu sme početi in česa ne. Ali da se občini ne bi splačalo najemnikom priznati vlaganj v dokončanje in opremo neizdelanih prostorov ter jih za nekaj časa oprostiti plačevanja najemnine. Več let prazni prostori kljub vsemu predstavljajo fiksne stroške vzdrževanja za lastnika, sicer le izgubljajo vrednost. Dokaz za to so starejši prostori, pri katerih je največkrat odbijajoč že njihov videz, saj občina za redno in investicijsko vzdrževanje ne skrbi zgledno.

Občina pa bi lahko potencialnim kupcem ali najemnikom poslovnih prostorov večkrat dala tudi bolj proste roke pri izbiri dejavnosti, ne pa da vztraja pri določenem programu, tudi če se na javnih zbiranjih ponudb za najem prostorov večkrat zapored ne pojavi nihče. Posiljevanje gostinca, da mora vsak konec tedna zagotavljati še primeren kulturni program, se največkrat izkaže za neuspešno, saj ti niso pripravljeni pokrivati velikih stroškov komercialno uspešnih izvajalcev takšnega programa in organizacije prireditev.

Prav tako bi lahko občina poslovne prostore večkrat ponujala opcijsko. Če ugotovi, da jih ne more prodati v več poskusih in ne zaleže niti občutno znižanje izhodiščne cene, bi se morala odločiti za poskus oddaje. Takšen primer je 40 kvadratnih metrov velik polkletni prostor v Rožičevi ulici v Zeleni jami, ki ga že več let ne more prodati za 35 tisočakov. Še hujši so primeri paketne prodaje, denimo 20 lokalov na Letališki 33 s površino 612 kvadratnih metrov, za katere hoče MOL najmanj 556 tisočakov. Stavba je iz leta 1989, videz pisarn pa po standardih rednega vzdrževanja ni obetaven. Da ne govorimo o desetih lokalih na 828 kvadratnih metrih, ki jih v spomeniško zaščiteni stavbi na Mestnem trgu 15 na silo prodaja v paketu za 1,44 milijona evrov že od leta 2008. Zakaj ne poskušajo prodati ali oddati posameznih prostorov, najbrž vedo le na občini. Koliko bi lahko v osmih letih zaslužili z oddajo prostorov po najemnikom sprejemljivi ceni, pa ni težko izračunati.