Sladko grenko

Prihodnje leto državnega pravobranilstva, kot smo ga poznali devetnajst let, najverjetneje ne bo več. Niti v statusnem, niti v organizacijskem in niti v vsebinskem pomenu ne. Niti glede položaja in pravic pravobranilcev. Izguba sladkih milijonov – evropski komisiji mora Slovenija plačati 8,7 milijona evrov kazni zaradi nepravilnosti pri razgradnji Tovarne sladkorja Ormož –, ker je pravobranilstvo dva dni prepozno vložilo tožbo na Sodišče EU v Luksemburgu, čeprav je za njeno pripravo imelo dva meseca časa, je pravosodno ministrstvo samo še dodatno spodbudila, da korenito zareže v pravobranilstvo. Torej institucijo, ki državo zastopa pred domačimi sodišči in upravnimi organi ter pred mednarodnimi sodišči, pri čemer izhaja iz pravil, ki so bila postavljena leta 1997.

Namesto pravobranilstva naj bi v prihodnje imeli državno odvetništvo kot organ v sestavi pravosodnega ministrstva, ki bi predstavljal centralno točko za učinkovito in pregledno zastopanje interesov države. V dosedanjih postopkih je bilo namreč veliko komunikacijskih in vsebinskih šumov, predvsem med vlado in pravobranilstvom. To je marsikdaj opozarjalo, da so obvezna usmeritvena navodila vlade nestrokovna in celo nezakonita, zato so bili pravobranilci večkrat v dilemi, kako ravnati. Toda tudi sami svojega dela niso vedno opravljali strokovno, smotrno, profesionalno angažirano, odgovorno, pregledno, z dovolj poguma. Za napake ni nikoli nihče odgovarjal, notranji nadzorni mehanizmi niso delovali, samo nikoli ni opravilo revizije svojega dela. Pričakovali bi več pravobranilskega aktivizma, opozarjanja pristojnih, kje so kritične točke in kako jih odpraviti. Tako pa je videti, da se je v njihove vrste zažrla ležernost. Seveda ne v vsakega od njih. Nekateri pravobranilci so opravljali izjemno zahtevna dela in jih še, sistem uravnilovke jim tega ne priznava.

Vzrok za to je zagotovo tudi način imenovanja pravobranilcev. Zdaj imajo ob plačah, ki so na ravni višjih sodnikov, osemletni mandat z možnostjo reelekcije. In v devetnajstih letih je bil samo en primer, ko vlada pravobranilca ni imenovala za novo obdobje. Zato je bila to zelo zaželena služba tudi za odpisane politične kadre ob koncu ministrskih in vladnih mandatov. Po novem naj bi državni odvetniki imeli trajni mandat, več avtonomnosti, toda za to tudi bistveno večjo odgovornost.

Najtrši oreh v prihodnje bo zagotovo vprašanje pristojnosti državnih odvetnikov. Ali bodo državo še vedno zastopali pred tujimi in mednarodnimi sodišči, je za zdaj še vedno vprašanje brez odgovora. Bo država za zahtevne in (politično) odmevne primere najemala odvetniške firme in tako odprla pot privatizaciji zastopanja države?

Sodna reforma je leta 1995 državo pahnila v brezno sodnih zaostankov. Minister Goran Klemenčič kot kritičen ocenjevalec razmer v pravosodju dobro ve, da nekaterih napak ne gre ponoviti. Tožbe proti Sloveniji se namreč letos ocenjujejo na 1,2 milijarde evrov. To je številka, ob kateri se je vredno (premišljeno) zdrzniti.