Tiskane izdaje
Leta 1991 je Hrvaška na prvem in do včeraj edinem referendumu odločala o izstopu iz SFRJ. Dve desetletji pozneje je odločala o vstopu v novo skupnost, v EU. Če imamo v Sloveniji hiperinflacijo ljudskih glasovanj, so hrvaške politične elite poskrbele, da državljani takšne možnosti soodločati niso imeli, da ne bi porušili kakšnega od stebrov vladanja stranke »zna se«. Že to, da so bili državljani v evropski zgodbi izključeni, kakor tudi pri odločitvi, ali vstopiti v Nato, vodi do ugotovitve, da velikega slavja še ne more biti.
Na volitvah poražena stranka s polnimi usti Evrope je državo le na papirju prilagajala Uniji, po njej pljuvala, ko se je zaradi prikrivanja notranjih političnih grdobij iskal zunanji sovražnik, ter pri tem ščuvala še državljane, ki so se včeraj, bolj ali manj zmedeni, ali vstopajo v vsesplošni raj ali nesuvereni pekel, znašli pred glasovalnim lističem. Nova levosredinska vlada je sicer v zadnjih tednih poskušala popraviti to zmedo med volivci, a slabega občutka ni mogla pregnati. Ko ni tistega znanega, skoraj otipljivega občutka zgodovinskosti in evforičnosti, ki smo ga ob vstopanju zaznali v Sloveniji.
Včerajšnji »da« je kljub temu zgodovinski, a ta pečat mu bo morala nova oblast šele dati. Takrat, ko bodo izvedene ključne reforme in ko bodo izpolnjeni pogoji, pri katerih je EU v pogajanjih zaradi drugih strateških interesov na veliko mižala. Podporne stebre za vse to so državljani že postavili: ko so izvolili evropskega predsednika, odslovili HDZ in izbrali evropsko vlado, tretji evropski temelj pa je bil položen včeraj. Ključni, četrti, pa je še zelo daleč in bo postavljen, ko bodo državljani vključeni v zgodbo in zaradi tega začeli tudi dihati evropsko.
