Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) je prvo mednarodno sodišče, ki je objavilo razsodbe o genocidu v Evropi. Prvi je bil obsojen general Radoslav Krstić, ki je zavzel Srebrenico, zadnja pa politični voditelj bosanskih Srbov Radovan Karadžić in poveljnik vojske Republike Srbske Ratko Mladić. Čeprav je bilo zaradi genocida v Srebrenici obsojenih 16 od skupaj 20 obtoženih, v Srbiji in Republiki Srbski ne priznavajo genocida.
Mladića niso obsodili zato, ker je Srb, ki je branil svojo deželo in narod v vojni, ki so jo začeli drugi, kot je prikazala obramba, temveč zaradi dokazov, ki dokazujejo, da je kriv za zločine proti človečnosti, vojne zločine in genocid. Kljub temu je za mnoge junak, in ne vojni zločinec. Mladić med procesom ni pokazal nobenega kesanja, temveč se je tudi med izrekom sodbe razburil, češ da ni kriv, in kričal, da gre za laži. Ker ni pripravljen prevzeti odgovornosti, bi najverjetneje po več kot dveh desetletjih ponovil genocid.
Pokol več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici je priznalo kot genocid tudi Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu. Glede tožbe BiH proti Srbiji zaradi genocida je ICJ razsodil, da Srbija ni bila neposredno vpletena v genocid v Srebrenici, ga pa ni poskusila preprečiti. Iz razsodbe še izhaja, da so genocid v Srebrenici izvedle vojaške, civilne in policijske oblasti Republike Srbske.
Srbija je bila oprana krivde za genocid tudi po zaslugi ICTY, kot je razkrila njegova glasnica Florence Hartmann, ker na željo srbskih oblasti namenoma ni upošteval dokumentov, ki so dokazovali povezanost danes pokojnega srbskega vožda Slobodana Miloševića in Beograda z genocidom v Srebrenici. ICTY prav tako ni sodil velikoskrbski ideologiji, ki je ustvarila Mladića. Srbski nacionalisti v Republiki Srbski in Srbiji z najvišjimi politiki na čelu lahko tudi zato ponavljajo zgodbo o nelegitimnem, pristranskem, pravno neutemeljenem in protisrbskem haaškem sodišču.
Če je Srebrenica grozljiv simbol konca vojne, je bil Prijedor simbol njenega začetka. Haaško tožilstvo ni dokazalo genocida v Prijedoru, Kljuću, Kotor Varošu, Sanskem Mostu, Foči in Vlasenici kljub novim dokazom iz množičnih grobnic Tomašica in Jakarina Kosa. ICTY ni spoznal Mladića za krivega za genocid v teh občinah, temveč je ugotovil, da so tam storjeni zločini pomenili vojne zločine in zločine proti človečnosti. Čeprav so žrtve razočarane, obsodba na dosmrtni zapor predstavlja delno pravico zanje. Navsezadnje ne obstaja pravična kazen za zločine, ki jih je storil Mladić.
Sodba bi lahko bila opozorilo vsem, ki izvajajo najhujše zločine, da se ne bodo izognili pravici, ne glede na to, koliko moči imajo ali koliko časa bo trajalo. Obsodba Mladića bi tudi lahko bilo sporočilo vojnim zločincem, da bodo za svoja dejanja odgovarjali, ker najhujši zločini ne zastarajo. Resnica je žal odvisna od sporazuma med različnimi interesi. Pravica je pogosto slepa. Čeprav je ICTY preprečil, da nihče ni bil za nič kriv, je bila tudi v haaških procesih občasno slepa vsaj na eno oko.