Slepa ulica brexita

Pogajanja o prihodnjih odnosih bodo veliko težja kot ločitvena bilanca.

Objavljeno
05. december 2017 07.00
Posodobljeno
05. december 2017 07.00
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Kar nekaj pričakovanj je bilo, da bi na bruseljskih sestankih utegnili politično zapreti glavna ločitvena vprašanja in odpreti vrata pogovorom o prihodnjih odnosih. Na koncu se je spet zataknilo. Že tako oslabljena britanska premierka Theresa May je doma pod velikim pritiskom in vsaka kompromisna rešitev, ki je na mizi, ne bo zadovoljila najbolj ognjevitih zagovornikov brexita. Tudi irsko vprašanje je na Otoku žgoča notranjepolitična tema.

Čeprav se – kot je bilo v pogajanjih že večkrat poudarjeno – čas izteka, je pred vrhom EU prihodnji teden še dovolj manevrskega prostora za preboj. Skoraj poldrugo leto po odločitvi za brexit je na vseh straneh dovolj močna želja, da se stvari le začnejo hitreje vrteti. V gospodarstvu, predvsem na Otoku, želijo čim prej vedeti, kam sploh pluje barka, da pripravijo svoje načrte. Da bi brexit lahko izpeljali 29. marca 2019, mora biti okvir prihodnjih odnosov potrjen že prihodnjo jesen.

Alternativa bi bila kaotična ločitev. Pogajanja o prihodnjih odnosih bodo veliko težja kot ločitvena bilanca. Tehnično zahteven proces gotovo ne bo končan do brexita, zato bo takoj po njem najprej začelo veljati tranzicijsko obdobje, v katerem bo še veliko stvari ostalo po starem. Tudi v času izvajanja tranzicije bo Združeno kraljestvo moralo bolj ali manj delovati na notranjem trgu po pravilih Unije, ne bo pa več moglo soodločati o njih.

Jasno je, da tranzicija od članstva v neko drugo obliko odnosov ne more trajati v nedogled in da mora imeti okviren cilj. Združeno kraljestvo bo po izstopu imelo status tretje države, s katero bo EU 27 sklenila poseben sporazum o trgovinskih in drugih odnosih. V Londonu se bodo morali prej ali slej začeti zavedati, da v EU ne bodo mogli več izbirati po svojih željah à la carte. Z odločitvijo za brexit so si povzročili težave sami. Bremena in odgovornosti za njihovo odpravljanje ne morejo valiti na druge.

Ker želijo imeti več svobode, denimo pri urejanju priseljevanja delavcev iz EU, se morajo sprijazniti s tem, da ne bodo več mogli imeti enakovrednega dostopa do trga Unije kot doslej. Sami so se odločili, da ne bodo ostali del notranjega trga (kar je Norveška) in nočejo biti niti v carinski uniji. Zato je reševanje irskega vprašanja še težje. Če ne bo sprejeta kakšna pragmatična rešitev, ki bo po drugi strani morala spodkopati velika načela gorečih zagovornikov čistega brexita, grozi, da bo doslej nevidna meja postala oprijemljiva.

Z napredovanjem pogovorov so vse razsežnosti očitno ne najbolje premišljene odločitve za brexit kot na dlani. Uniji, ki jo pogosto načenja notranja razklanost, se je doslej pokazala kot taktično dobro pripravljena in enotna. Tudi vodilu, da bo po brexitu ostala v tesnem partnerstvom z Združenim kraljestvom, se noče odpovedati. A ne glede na negodovanje Londona mora vztrajati pri svojih temeljnih načelih. Tako se bo najbolje ognila temu, da bi brexit začel tresti še njene temelje.

Slepa ulica brexita

Irsko vprašanje je v času pogajanj o brexitu na Otoku žgoča notranjepolitična tema. Foto: Reuters