»Ste videli, nejeverni Tomaži?« je odmevalo pred slačilnico slovenskih košarkarjev po veliki predstavi proti Braziliji. Ko so se odpravljali v Istanbul, so poudarjali, da je njihov poglavitni cilj izboljšati izkupiček s krstnega nastopa na svetovnem prvenstvu 2006. Svojo prvo nalogo so opravili hitropotezno. Če so na Japonskem v predtekmovanju ugnali Senegal in Portoriko ter izgubili z ZDA, Italijo in Kitajsko, nato pa obtičali na prvi stopnički izločilnih dvobojev proti Turčiji, so letos že podvojili število zmag. In težko bi rekli, da bodo pri tem tudi ostali. Avstralija, njihova tekmica v osmini finala, je namreč vse prej kot nepremagljiva, čeprav se je tik pred SP okrepila z odličnim centrom Aleksandrom Marićem.
Toda tako kot lahko slovenska reprezentanca premaga domala vsakogar na svetu, lahko tudi samo sebe. Šokantni porazi minulih let z Belgijo, Latvijo, Izraelom, Nemčijo, Grčijo, Kitajsko, Turčijo, Srbijo in podobnimi, proti katerim smo se že veselili zmage bodisi vnaprej ali celo sredi nastopov na velikih tekmovanjih, bi lahko govorili o nekakšni napaki v genetskem zapisu, ki našim košarkarjem onemogoča, da bi stvari izpeljali do konca. Da se je še niso povsem otresli, govorijo tudi nihanja ob obeh velikih zmagah na tem SP nad Hrvaško in Brazilijo. Dolge črne minute - niti sredin niz 0:15 proti lanskemu vseameriškemu prvaku - hvalabogu niso usodno vplivale na rezultat in zadovoljstvo ob kakovostni igri v večjem delu obeh tekem. Ali je srečen razplet morda celo znak, da je naša izbrana vrsta ob koncu svojih najstniških let premostila tudi puberteto in dozoreva v moštvo, ki ne bo otrpnilo ob pogledu na giljotino nad svojim vratom? Upajmo, kajti podatek, da je Slovenija doslej na devetih EP in enem SP dobila 27 tekem, vendar le eno izločilno - lani v četrtfinalu EP po velikem zasuku proti Hrvaški -, ni ravno prijeten na prvi pogled.
»Razburljive tekme so nam usojene. Tudi sam bi rad zadnjih pet minut sedel, v miru srknil malo vode in si ogledal tekmo, a na žalost ne gre,« je po dvoboju z Brazilijo potožil Memi Bečirovič, ki se dobro zaveda, da vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije. Zato smo se ob lepi zmagi vendarle spomnili 15 pripravljalnih tekem pred SP, med katerimi je njegovo moštvo pokazalo številne slabosti med napadanjem conske obrambe. Tedaj smo nenehno poslušali pomirjevalne besede, da se te prvine še niso lotili, da pa bo dovolj časa za uigravanje. Očitno ga le ni bilo, saj je ostala zelo šibka točka slovenske reprezentance, ki bi zašla v hude škripce, če bi se je Brazilci oprijeli nekoliko prej ali če ne bi Jaka Lakovič pravočasno zadel dveh trojk zapored. Toda ko bo šlo povsem na nož in tudi na izpadanje, so lahko takšni strmi padci že odločilni.
Po »ogrevalnem« delu SP vendarle razveseljuje, da je Slovenija pred včerajšnjim dnevom vsesplošne sprostitve dosegla 82 točk na tekmo, kar je lep napadalni dosežek. V prvih štirih nastopih predtekmovanja, ki še omogočajo verodostojno primerjavo, se je, denimo, izkazala z drugim najboljšim izkoristkom metov iz igre na celotnem SP (50,4 %). Zaostala je le za Američani (52,3 %), ki so prišli do tako visoke številke zaradi številnih nasprotnih napadov in neoviranih zabijanj. Toda od od osmine finala naprej bo že imela glavno vlogo obramba, o kateri Bečirovičevi izbranci govorijo kot o svoji največji rezervi, njihov selektor pa vse bolj kot o realnosti moštva, ki pač ni sestavljeno po defenzivnih normativih.
Kako daleč lahko pride Slovenija v negotovem lovu na točko več od nasprotnega moštva, bo resda odvisno od neštetih dejavnikov. Toda najverjetneje od tega, na kakšen strelski dan bo naletela na tekmečeve conske okope. Morda celo le o tem, če bo po tekmečevi spremembi taktike zadela ali zgrešila prva dva meta, ujela ali izgubila ritem in samozavest.
Iz tiskane izdaje Dela
Veselje ob zmagi Foto: Roman Šipič/Delo