Slovenija v Evropi
Ta država odstopa od evropske zgodbe, a ji sledi: največ glasov je dobila protipriseljenska stranka.
Odpri galerijo
Relativni zmagovalec volitev Janez Janša
Foto:Jure Eržen/Delo
Vsakič, ko zmaga populistična, ksenofobna stranka, se Evropa pomakne malce bolj v desno. Trend zadnje čase gledamo v večini držav članic Evropske unije, Italija je zadnji, nazoren primer. Slovenija je samo deloma del te zgodbe, sledi dogajanju na celini, največ glasov je dobila protipriseljenska desnosredinska stranka. Pa vendar je glede na razdeljene volilne glasove tukajšnja politična krajina drugačna in zelo heterogena, v evropskem pogledu to pač ni orbanizacija Slovenije.
Povsod na celini izginja leva sredina, kar je druga plat vzpona populizmov, socialdemokratske stranke so se večinoma sesule vase, so marginalizirane in v defenzivi. Ne velja samo za Demokrate v Italiji, francoski socialisti so dobesedno izginili s političnega prizorišča, dramatičen polom je minulo jesen doživela nemška socialdemokracija – ena zadnjih, ki je še nekaj pomenila. Vse pogostejša volilna izbira na kontinentu sta konservativizem in desni populizem, politični fenomen ni več omejen samo na postkomunistični vzhod, postaja nova normalnost nekaterih pomembnih, etabliranih zahodnih demokracij.
Slovenija odstopa od širše evropske politične slike, čeprav je tudi tukajšnja volilna kampanja povzela protipriseljensko govorico. Figura begunca je postala bizarna značilnost politične tekme za glasove, čeprav je v Sloveniji prišlekov peščica.
Pomenljiva je odsotnost evroskepticizma. To je razumljivo, koristi članstva v EU so nesporne, Evropa je bila za nas vedno razumljena kot korektiv za lastno neumnost. Slovenska država zunaj EU je preveč na prepihu, članstvo je vitalnega pomena. Hkrati okolje, ki nima odnosa niti do lastne državnosti, težko razvije odnos do nadnacionalne tvorbe, »evroslovenstvo« ostaja prazno.
Povsod na celini izginja leva sredina, kar je druga plat vzpona populizmov, socialdemokratske stranke so se večinoma sesule vase, so marginalizirane in v defenzivi. Ne velja samo za Demokrate v Italiji, francoski socialisti so dobesedno izginili s političnega prizorišča, dramatičen polom je minulo jesen doživela nemška socialdemokracija – ena zadnjih, ki je še nekaj pomenila. Vse pogostejša volilna izbira na kontinentu sta konservativizem in desni populizem, politični fenomen ni več omejen samo na postkomunistični vzhod, postaja nova normalnost nekaterih pomembnih, etabliranih zahodnih demokracij.
Slovenija odstopa od širše evropske politične slike, čeprav je tudi tukajšnja volilna kampanja povzela protipriseljensko govorico. Figura begunca je postala bizarna značilnost politične tekme za glasove, čeprav je v Sloveniji prišlekov peščica.
Pomenljiva je odsotnost evroskepticizma. To je razumljivo, koristi članstva v EU so nesporne, Evropa je bila za nas vedno razumljena kot korektiv za lastno neumnost. Slovenska država zunaj EU je preveč na prepihu, članstvo je vitalnega pomena. Hkrati okolje, ki nima odnosa niti do lastne državnosti, težko razvije odnos do nadnacionalne tvorbe, »evroslovenstvo« ostaja prazno.
