Slovenska sistemska bol

Že ena sama diagnoza, ki človeku pove, da je zbolel za boleznijo, ki ga bo spremljala vse življenje, je huda stvar. Povsem drugače pa je, če nekdo, ki že ima eno od takšnih obolenj, izve, da njegovo že sicer ne najboljše zdravje načenjata še ena ali dve dodatni kronični bolezni. Takrat se človeku resnično zazdi, da se mu je pred očmi podrl svet, da so se vsa njegova pričakovanja sesula v prah, vsakršno upanje pa povozil strah pred posledicami.

Pa je res treba, da je tako?

Odgovor na to retorično vprašanje je, jasno, nikalen, kajti praksa v razvitih državah potrjuje, da dobra koordinacija in tesno sodelovanje med zdravniki različnih specialnosti pripomoreta k učinkovitejšemu in bolj celovitemu zdravljenju, ki ga zaznamujeta večja kakovost in varnost – ti pa sta odvisni tudi od aktivne vloge pacienta. Človeka, ki ima predlagano metodo zdravljenja ali predpisano kombinacijo zdravil pravico tudi odkloniti, pridobiti drugo mnenje, si prizadevati za izbor čim bolj varne terapevtske kombinacije s čim manj stranskimi oziroma neželenimi učinki, saj gre, ne nazadnje, ne samo za njegovo zdravje, ampak tudi življenje.

Zdravljenje oziroma blaženje kronične bolečine z opioidnimi zdravili je zelo poveden primer ravnanja, ki je ušlo z vajeti medicinske stroke, vsaj onkraj luže. Kako je mogoče, da je v dveh desetletjih zaradi opioidov, ki so jim jih zdravniki predpisali kot zdravilo, v Ameriki umrlo okoli sto tisoč ljudi? Je to sploh lahko resničen podatek? Čeprav se zdi neverjetno, ima ta informacija očitno resničnostne temelje, kajti uporaba teh zdravil se je v ZDA – v Evropi ne – v dvajsetih letih povečala kar za štirikrat.

Verjetno ga ni med nami, ki se ne bi zavedal, da se je sodobna družba, ne le medicina, znašla v primežu medikalizacije. V krempljih pristopa, s katerim se (tudi povsem normalne) telesne funkcije, prav tako kot družbene aktualije, obravnavajo kot resni problemi, ki zahtevajo zdravljenje. »Medicinska rešitev«, ki sega onkraj skalpela, se pri saniranju konkretne težave opira na vedno večji nabor zdravil.

Kako daleč lahko seže takšno delovanje, spet povedo številke: več kot 190.000 slovenskih pacientov s kroničnimi obolenji jemlje več kot pet zdravil, več kot 21.000 pa jih redno uživa več kot deset različnih zdravilnih učinkovin. Kaj takšna polifarmacija na dolgi rok pomeni za ohranjanje njihovega že tako ali tako načetega zdravja, si je mogoče predstavljati, a težko sprejeti – ob védenju, da bi s celovitejšim vpogledom v te terapije in z bolj doslednim posvetovanjem med zdravniki in lekarniškimi farmacevti lahko veliko usodnih zapletov, ki se porajajo zaradi tega, preprečili.

Res je, razvoj gre v to smer. Vendar se pri nas to dogaja vse preveč počasi.

Čakamo na konkreten pospešek – ne le po zaslugi skorajšnje celovite uvedbe elektronskega recepta v osnovnem zdravstvu, ampak tudi oziroma predvsem v podobi elektronskega zdravstvenega kartona – na vseh ravneh. V (pre)ureditvi okvirov celotnega slovenskega zdravstvenega sistema.