Tiskane izdaje
Le kdo drug kot človek, ki je nekoč nonšalantno izjavil, da je splet nova oblika kolonializma, je bil podpisnik zakona, ki je radijskim postajam z nacionalnim dosegom zapovedal predvajanje 40 odstotkov glasbe v domačem jeziku. Ne, ne pišem o slovenski ministrici za kulturo, ampak o nekdanjem francoskem ministru za kulturo in frankofonijo Jacquesu Toubonu, po njem imenovani la loi Toubon od sredine devetdesetih let uspešno regulira slušno podobo francoske radijske pokrajine in še marsikaj drugega.
Slovenska ministrica ob spremembah medijskega zakona ravno ob glasbenih kvotah doživlja veličastno predimenzionirane napade, v javnosti se je – tega ne počne vsak dan – oglasil šef nacionalke, ugovore proti zakonski noveli morda še najbolj ekonomično izraža naslov protestnega spisa glasbenega urednika nacionalkinega Vala 202, češ da je politika ubila radio. Hude besede.
Protekcionistični duh, v katerem znajo nekateri zavohati tudi nacionalistične začimbe, v podalpskih krajih ni zavel nepričakovano: prvi slovenski medijski zakon iz leta 2001 je zahteval najmanj deset odstotkov slovenske glasbe v dnevnem oddajnem času vsakega radijskega programa, ob naslednji spremembi se je kvota zvišala na 20 odstotkov. Sedanja sprememba kvot ne zadeva, uravnava pa anomalijo, da so radijske postaje velik del slovenske glasbe preselile v temni del dneva.
To, kar predlaga ministrstvo in o čemer bodo poslanci po vetu v državnem svetu morali odločati znova (po morebitnem sprejemu pa najverjetneje sledi zahteva za ustavno presojo), je še vedno zelo daleč od zahtev, ki jih je del glasbenikov izrazil ob poskusu popravljanja medijskega zakona pred šestimi leti. Takrat so zahtevali, da mora najmanj 50 odstotkov vse predvajane glasbe med 6. in 20. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa zavzemati slovenska glasba oziroma avtorska glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Le kakšno vznemirjenje bi na videz nezmerna zahteva sprožila danes?
A zapovedani minimalni deleži domače glasbe niso nekaj fantomskega, kvote iz jazikovnozaščitnih razlogov poznajo marsikje, ponekod so precej večje od slovenskih, pa ni mogoče zaznati nikakršnih protestov, radijske postaje začuda delujejo. V Sloveniji je seveda drugače: spor o kvotah, v katerega so načelno vpleteni glasbeniki, radijske postaje in zakonodajalec, vsakdo s svojimi legitimnimi in nelegitimnimi interesi, se je, kako značilno, takoj preselil v druge sfere, kvote so takoj doživele politično, znotrajkoalicijsko izrabo, poslušalcev ni nikdar nihče vprašal nič. Moramo pa opazovati silne manevre, ko predsednik državnozborskega odbora za kulturo, torej nekdo, ki v zadevo ni neposredno vpleten, poziva ministrico, koalicijsko kolegico, naj predloži dokaze za nekaj, česar sploh ni rekla, ali pa se za to opraviči. Bi potrebovali še drugačne kvote?
