Tiskane izdaje
V evropski vojni proti beguncem se začenja novo obdobje. Evropski voditelji, predstavniki domačih nacionalizmov in ničesar evropskega, se dokončno odločajo zapreti balkansko begunsko pot, po kateri je lani v EU vstopilo več kot pol milijona ljudi.
Posledice evropske (proti)priseljenske in (proti)migrantske politike so bile že do zdaj grozljive. Na poti proti Evropi je lani umrlo skoraj 3000 ljudi. Med prečenjem Sredozemlja, množičnega grobišča, jih je od leta 2000 umrlo približno 25.000.
EU in Turčija se dogovarjata za vračanje beguncev in migrantov, ki s turških obal plujejo proti grškim otokom, uradna Ankara pa bo za to (ob političnih koncesijah) dobila zajeten kupček denarja. Vprašanje je, kako uspešno bo evropsko trgovanje s človeškimi dušami in usodami. Turčija, ki korači proti diktaturi, je na pragu velikega notranjega konflikta, hkrati pa je brezizhodno vpletena v sirsko (svetovno) vojno. Ta kljub krhkemu premirju še zdaleč ni končana. Prevedeno: letos bo v boju za preživetje svoje domove gotovo moralo zapustiti še več Sircev. Ne gre pozabiti tudi dogajanja v Iraku, kjer mednarodna skupnost pripravlja velik obračun z Islamsko državo, v katerega bo vključena tudi Slovenija.
Evropo - in Slovenijo - ni preplavil val beguncev in migrantov. Preplavil jo je val ksenofobije, rasizma in refleksov iz polpretekle zgodovine. »Dogovor« bo razmere le zaostril. Za begunce, ki bodo prisiljeni iskati nove poti, in za politično vzdušje v Evropski uniji, ki je ob tragediji drugega zaradi kratkoročnega političnega oportunizma in pomanjkanja empatije - trpela sama.
In se tako odpovedala sama sebi. S človekovimi pravicami na čelu. Zato je dogovor s Turčijo logičen. Ankara in Bruselj si namreč nikoli nista bila tako blizu.
