Smo ljudje enaki

Vsi nikoli ne bomo enaki, toda, ali smo v ogledalu države in njene ustave vsi enakopravni?

Objavljeno
28. februar 2015 18.06
Ljubljana 19.02.2009 - Pravica - kip na sodišču.foto:Blaž Samec/DELO
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Kritika takega stališča je utemeljena in smiselna. Ljudje nikoli nismo bili in ne bomo enaki. Prav pa je, da smo enakopravni. V naprednejših družbah se tiste, ki so v nižjem izhodiščnem položaju, celo pozitivno diskriminira, kar pomeni, da se jim da nekaj več pravic kakor večini, in tako je prav. Naj nas ne zanese. Pojasnimo, kaj nas vodi v tokratno razmišljanje: to, da je ustavno sodišče v minulem tednu presodilo, kako Anton Krkovič in Ivan Črnkovič začasno ne bosta izpuščena iz zapora, kot je bil 12. decembra lani v enaki zadevi (Patria) obsojeni Janez Janša. Govori to o njegovi in o njuni krivdi v zadevi, v kateri so bili pravnomočno obsojeni? Ne! Govori o neenakosti pred zakonom, vsaj trdimo, da je tako.

Resnici na ljubo gre v glavnem in v vsebinski globini za strokovna vprašanja, s katerimi naj se ukvarjajo pravni specialisti za to področje – to pa niso niti vsi pravniki –, ni pa mogoče spregledati ključnega dejstva, namreč, da se razlika med obsojenimi glede začasne izpustitve vleče med tem, da gre v prvem primeru za aktivnega politika, v drugih dveh pa ne. V ozadju pomisleka je, da je ustavno sodišče politiko postavilo nad gospodarstvo v enem, v drugem pa nad državljanstvo (in vzgojo otrok) kar tako. Kdo namreč lahko meri t. i. nepopravljive posledice, zaradi katerih je bil prvak SDS izpuščen, druga dva pa ne, drugače, kakor z merljivimi kategorijami, in kdo v politiki lahko merljivost dokaže? Smo v polju vprašanj, kaj bi bilo, če bi bilo, in argument, da je nekdo kvalificiran za izpust, če sedi v parlamentu in je vodja močne opozicijske stranke, ne sedi v nobenem dobrem sosledju. Sedelo bi, če bi bilo mogoče optiko tudi obrniti in – v tem primeru Janeza Janšo – brez globljih pravnih argumentov zadržati v zaporu samo zato, da državi Sloveniji ne bi delal (še večje) škode. To bi dišalo po principu pozitivne diskriminacije v demokraciji in, seveda, do česa takega v nobenem primeru ne bi moglo priti, saj bi se na »zadnje noge« postavili domala vsi ustavni strokovnjaki v državi.

Predpostavka o njegovem izpustu, ne pa dveh drugih, je torej dvakrat napačna. Prvič zato, ker pozitivne interpretacije, da bi nekdo v politiki delal nekaj dobrega in neobhodno potrebnega za demokracijo in da je v tem nepogrešljiv, ne predvidevajo nasprotne možnosti, da bi na enak način lahko delal tudi slabo in na škodo državi. Glede na dolgoletne izkušnje po nastanku slovenske države in tik pred tem (nerazrešena trgovina z orožjem), taka pomisel sploh ne bi bila eksotična. Če ni mogoče drugo, tudi prvo logično ni smiselno. Drugič pa zato, ker aktivno strankarsko politiko v načelu postavlja nad druge sfere družbenega življenja. S tem razveljavlja duha ustave, ki predvideva razvejenost vej oblasti, saj česa takega nismo imeli priložnost videti v sodnih odločitvah niti pri izvršni niti pri sodni veji oblasti, pa je bilo kar nekaj priložnosti. Pa tudi ne pri drugih politikih, ki so bili pravnomočno obsojeni. Pred zakonom, če ga znamo prav brati in verjamemo, da ga vsaj v tem delu znamo, v parlamentu predsednik SDS predstavlja eno devetdesetino poslancev, nič več in nič manj, tako kakor drugi voljeni poslanci. Če je ključ za uspeh v ustavnih pritožbah biografija in politična teža strank – kar bi bilo nesprejemljivo –, potem bi šlo za logiko zaslug SDS in njenega predsednika osebno, za nekaj za državo pomembnega, in ve se, da sam predsednik ne more narediti nič brez članov, torej bi v imunitetni dosje zaslug v očeh ustavnega sodišča moralo biti v računu tudi članstvo. Tu bi svojo veliko olajševalno okoliščino doživel tudi Krkovič, saj je bil nekaj časa celo generalni tajnik stranke.

In končno, mar nismo vsi Slovenci, Neslovenci in prebivalci tega lepega podalpskega območja, ki smo izvojevali državo in postali državljani Slovenije, bistveno pripomogli k njeni osamosvojitvi in s tem k politični pluralizaciji monopartijskega prostora, ki je v osemdesetih letih pač že kazal ne le znake razpadanja, temveč tudi znake pluralizacije? Navsezadnje je prav pravnomočno obsojeni Janša dokaz te pluralizacije, saj se je njegova politična kariera spočela v ZKS (Zvezi komunistov Slovenije).

Toda v takem naziranju bi kratko vleki naši otroci in sploh po letu 1991 rojena mladina, ki se ne bi mogla potegovati za »zasluge za narod« in za svoj delež politične posebnosti, ki bi jih po morebitnih kriminalnih dejanjih v sodnih pritožbah naredila drugačne in jim dala prednost pred tistimi, ki so se politiki izneverili.

Zato se na tem mestu, potem ko smo ugotovili, da vsi nikoli ne bomo enaki, sprašujemo, ali smo v ogledalu države in njene ustave vsi enakopravni. Vprašanje je retorično, toda prav je, da to vrednoto ščitimo, če je potrebno, tudi pred ustavnim sodiščem.