Smrt evropske ideje

Ideja Evropske unije – še pred nekaj leti absolutno pozitivne reference za prebivalce tako imenovane nove Evrope – je s posegom v prihranke ciprskih varčevalcev in s skoraj diktatorskim odnosom do sredozemske otoške državice, ki jo je v zadnjih dveh tednih prizadel finančni bliztkrieg, doživela udarec, od katerega si morda nikoli več ne bo opomogla. Diktat(ura) mednarodnih finančnih trgov in političnih elit nekaterih evropskih držav je na Cipru postavil zgodovinske mejnike.

»To je nemška, ne Evropska unija,« je prejšnji četrtek, ko so se po dvanajstih dneh spet odprle ciprske banke, na osrednjem trgu v Nikoziji vzklikal jezni možakar. Moji ciprski sogovorniki so se ob tem drug za drugim spraševali, kam je izginila evropska solidarnost, in izražali dvome o kakršnihkoli plemenitih razlogih za širitev evropske (institucionalne) družine. Na ciprskih ulicah, tako kot prej v Grčiji in Španiji, je Evropa postala le malenkost milejša psovka od Nemčije ali trojke.

Na evropskem jugu, na tako imenovani evropski periferiji, kot jo imenuje ekonomist Kostas Lapavicas, velja trdno prepričanje, da se je bogatejši evropski sever odločil v Sredozemlju ustvariti (na pogon »debtokracije«) območje poceni delovne sile in tako imenovanih svobodnih ekonomskih con, kjer skoraj vseh regulacij osvobojenim korporacijam ne bo treba izgubljati ne časa ne denarja za »delavske pravice« in »socialne transferje«. Temu se v modernem jeziku reče učinkovitost in konkurenčnost.

To je tisto, kar naj bi evropskemu gospodarstvu najbolj manjkalo v spopadu z globalno konkurenco, predvsem s Kitajsko. Zdi se, da so se vodilni možje najmočnejših evropskih ekonomij odločili, da se dokončno znebijo »mrtve teže« in evropski jug spremenijo v nekakšne nove ekonomske kolonije; da Afriko in Azijo s pomočjo manipulativnih mednarodnih finančnih institucij in medijev, ki vseskozi govorijo o »lenem in hedonističnem jugu«, pa čeprav statistike govorijo ravno nasprotno, pripeljejo precej bližje domu. Prvi korak v to smer je bil narejen že 1. januarja 2007, ko sta v EU (povsem nepripravljeni) vstopili Romunija in Bolgarija, veliki »tržišči« poceni delovne sile in prostor azijsko ohlapnih pravil za delovanje mednarodnih korporacij.

Azijo in Afriko je Evropi mogoče približati le, če kriza postane stanje. V Grčiji, ki že šesto leto nepovratno drvi v tretji svet, se je to že zgodilo. Cena dela, kolikor ga je še ostalo, je brutalno padla. Mladim generacijam, z ničimer odgovornim za grehe svojih skorumpiranih političnih elit, so ukradli prihodnost. Vse, kar so jih učili o Evropi, se je izkazalo za popolno farso, za laž. Za evropski jug pač veljajo popolnoma drugačna pravila kot za sever, ki je, če drugega ne, v zadnjih letih pokazal svoj pravi, nikakor demokratični, solidarni ali kakorkoli empatični obraz in ki je v Grčiji s svojo katastrofično politiko med drugim povzročil tudi silovit razmah neonacizma.

Zdaj menda že vemo, kdo je naslednji, mar ne?