Tiskane izdaje
Začelo se je z miroljubnimi demonstracijami na pogon svobodoljubja. Na ulicah Tunisa, Kaira, Bengazija, Sane, Maname in Homsa so se večinoma mladi in izobraženi protestniki goloroki uprli skorumpiranim brutalnim vladarjem, večinoma »izdelkom« zahodnih obveščevalnih služb in geostrateških interesov. Padel je tunizijski avtokrat Ben Ali. Padel je poslednji egiptovski faraon Hosni Mubarak. Libijski uporniki so z Natovo, z nafto naoljeno pomočjo, krenili proti Tripoliju. Jemenske ulice so vztrajale. Sirski aktivisti dolgo niso hoteli prijeti za orožje. Na Bisernem trgu v Manami so pripadniki šiitske večine pogumno pretrpeli brutalen odziv bahreinskega mafijskega režima.
Dišalo je po dolgi pomladi. Digitalna generacija, ki ji je režim podlih starcev ukradel prihodnost, je polna pravičniškega besa in moralne nedolžnosti, odšla na analogne ulice. Njihov upor je, vsaj v prvih mesecih »arabske ljudske vstaje«, nosil pomembno sporočilo - zlu se je mogoče uspešno upreti.
Potem pa je Imperij začel vračati udarce. V serijah. Najprej so se končale sanje bahreinskih protestnikov. Njihov upor so s privolitvijo ZDA, ki imajo v Bahreinu zasidrano 5. floto vojaške mornarice, zadušila koalicija sunitskih zalivskih držav na čelu s Saudsko Arabijo, ki je skupaj s Katarjem, novo geostrateško velesilo, ukradla in islamizirala sekularno in svobodoljubno arabsko pomlad. Podobno se je zgodilo v Jemnu: ožgani diktator je sicer odšel, a Saudijci in Američani so državo spremenili v tematski park »vojne proti terorizmu«. Egiptovsko revolucijo je že v prvih dneh s pomočjo včeraj umrlega »prvega egiptovskega vohuna« Omarja Sulejmana ukradla vojska in krenila v obračun z aktivisti in protestniki. Na parlamentarnih volitvah, katerih rezultate so generali razveljavili, je zanesljivo slavila Muslimanska bratovščina, ki je mojstrsko izrabila politično in varnostno praznino. Predsedniške volitve so bile duhovito zrežirane - vojska in islamisti so sklenili začasno premirje. Največjo ceno so plačali prvotni avtorji revolucije - mladi izobraženci in dejanski borci za svobodo. Egipt lahko kadar koli raznese, toda revolucija je poražena. Nepovratno.
Kljub nedavnim parlamentarnim volitvam, na katerih so se liberalne sile presenetljivo dobro odrezale, je Libija skoraj padla država, saj osrednje oblasti obvladujejo le del ogromnega ozemlja, za katerega se po javni eksekuciji Moamerja Gadafija bojujejo številne plemenske milice, ki se ženejo za čim večjim vojnim plenom. Libijske puščave so še vedno polne skrivnih zaporov. Na pohodu je rasizem. Vrstijo se zunajsodni poboji.
Najhuje je v Siriji, kjer so spontan upor proti množičnemu morilcu Bašarju al Asadu v kontekstu bližjevzhodne hladne vojne »privatizirale« od sunitskih kraljevin uvožene skrajne milice. Te so uporu proti diktaturi odvzele nedolžnost, državo pa skupaj z Asadom porinile v izsiljen sektaški konflikt in z zadnjim samomorilskim napadom na središče režimskega vladnega sistema sprožile totalno vojno, ki je nič več ne more zaustaviti.
