Tiskane izdaje
Znameniti bostonski maraton, ena najstarejših tekaških prireditev na svetu, prvič so ga namreč izvedli že leta 1897, le leto dni po prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah, se je iz praznika športa in pomladi sprevrgel v krvavo bojno polje. Najmanj trije mrtvi, med njimi osemletni fantič, in več kot sto ranjenih. Takšna je tragična bilanca dveh bomb, ki sta v Bostonu sejali smrt v finišu tega znamenitega teka na Boylston Streetu v središču glavnega mesta zvezne države Massachusetts. To je bil zločin, ki ga je z razumom težko razumeti in dojeti.
Temeljno vprašanje po tej krvavi drami seveda je, kdo in zakaj je to storil? Odgovora (še) ni, pravih osumljencev tudi ne. Za zdaj nihče ne govori o islamskih teroristih. Preiskovalci so zelo previdni. Morda tudi zato, ker prav ta teden mineva natančno dvajset let od pokola v teksaškem Wacu, dve leti pozneje pa se je na isti dan (19. aprila) zgodila še Oklahoma s 168 mrtvimi. Atentator Timothy McVeigh je bil za ta zločin takrat obsojen na smrt.Naključje je hotelo, da se je tragedija v Bostonu zgodila prav v dneh, ko je znameniti ameriški filmski režiser Oliver Stone, nekoč vietnamski veteran, končal in predstavil svojo novo, deseturno televizijsko nadaljevanko z naslovom Nenapisana zgodovina ZDA, ki jo spremlja tudi 750 strani debela knjiga. K temu podvigu ga je spodbudila raziskava javnega mnenja, ki je pred dvema letoma razkrila, da samo 18 odstotkov ameriških študentov pozna zgodovino svoje države. Zakaj tako porazen odstotek? Ker so iz uradnih učbenikov izpadle vse grozljive in umazane zgodbe. Zgodovina, ki jo mladi zdaj poznajo, je zelo dolgočasna. To je v bistvu nekakšna prečiščena Disneyjeva različica ameriške preteklosti. In sedanjosti. Zgodba o večnem triumfu, v kateri Američani nenehno zmagujejo in imajo vedno prav.
Toda ta zgodba, opozarja Oliver Stone, je v bistvu polna neresnic. Od laži o nujnosti atomskega bombardiranja Hirošime (bombo naj bi odvrgli zato, ker Japonska ni hotela kapitulirati, v resnici pa so jo zato, da bi ustavili Stalina, ki je že zasedel Mandžurijo in del japonskega ozemlja) do laži, s katerimi je Pentagon krenil nad Afganistan in Irak. V Bushevi politiki zato nikakor ni šlo za nekakšno odstopanje od dotlej močno idealizirane podobe ZDA, tega mogočnega svetilnika naprednega sveta, ampak v bistvu le za nadaljevanje stanja duha, ki se je začelo že s Trumanovo odločitvijo o uničenju Hirošime. Za nadaljevanje politike torej, katere cilj je bil popolno obvladovanje sveta in ki je svoj vrhunec v resnici dosegla prav za časa Georgea Busha.
Če je bil 11. september izvrsten izgovor za popolnoma zgrešena in nezakonita naskoka na Kabul in Bagdad, bi morala biti tragedija v Bostonu zdaj priložnost, da se v Beli hiši in Pentagonu končno začnejo ukvarjati predvsem z lastnimi problemi. S svojo nepremičninsko in finančno katastrofo, ki je po padcu Lehman Brothers posledično zamajala tudi Evropo, z močnim orožarskim lobijem, ki ga tudi decembrski pokol otrok na šoli v Newtownu ne premakne, in ne nazadnje s svojimi skrajneži, ki so nevarnejši od vsakega taliba ali vahabita. Takšen zasuk v ameriški politiki ne bi koristil le Washingtonu. Po njem bi zanesljivo mirneje spal ves svet.
